A režija tokrat pripada ženski, hrvaški igralki in režiserki Senki Bulić, besedilo pa francoskemu piscu Jeanu Genetu. Splendid - prevod Aleša Bergerja je izšel v reviji Literatura leta 1998 - je sicer njegovo posthumno izdano delo iz leta 1948. Zaradi Genetovega nezadovoljstva (z napisanim) je v javnost prišlo šele na začetku devetdesetih, a tedaj pokazalo na vrednost drame o gangsterski bandi, ki je tarantinovska veliko pred Tarantinom, ki pa se giblje predvsem na značilnem genetovskem polju podob in odsevov, rituala; to je dvodejanka s kriminalistično noto, ki pa uhaja preprostemu žanrskemu okviru, saj zajame oziroma se referira na več oblik (denimo na film noir, ne manjka pa niti komičnih momentov).

Splendid, ki v slovenskih gledaliških hišah še ni bil uprizorjen (doživel pa je radijsko priredbo), Senka Bulić postavlja kot "scenski spektakel" (osnovo zanj ji ponudi že ime naslovnega hotela); pri tem sodeluje z mlado igralsko zasedbo (Gašper Jarni, Klemen Mauhler, Lun Sevnik, Stane Tomazin, Domen Valič, Miha Rodman, Benjamin Krnetić, Andrej Zalesjak in izvajalec sklepne pesmi Matija Puž). Razkošen prostor drame (sicer prizorišče predsmrtnega "plesa", zadnje preobleke) se scenografsko (Tomislav Čurković) preoblikuje v izpraznjeno bel (modernistični) prostor (s pisoarjema). V to belino pa vstopajo člani bande in tej pridruženi policist; vsi v črno-beli kostumografiji (Oliver Jularić), ki upošteva dramatikov napotek (osebe v frakih), a ga nekoliko niansira, medtem ko osebam (do)pusti (če ne prej, pa slej) le spodnje hlače. Takšna odločitev ima, kot se zdi, za sabo vsaj dva razloga: poudarja moški vidik uprizoritve in, kar je bolj bistveno, pokaže na proces razgaljanja (postopoma se opuščajo tudi zgornji deli oblačil). V zaprtem prostoru, kamor zunanjost prodira prek radijskega glasu (Miša Molk), namreč poteka igra vlog: na sebi se išče umrlega brata, s plesanjem se ustvarja drugačna slika brezizhodne situacije, navsezadnje banda odigrava tudi že lastno gangstersko vlogo. V to igro se vključijo različne podobe, denimo Kristusova, ples v dvoje, individualne ali skupinske akcije; razgaljanje pa se poveže s problematiko, ki jo načne Genetova drama, z vprašanjem identitete.

Uprizoritev, ki se oblikuje v izkazovanju fizične nepopustljivosti, s pospešenim utripom teles in prikazi surovega ravnanja ter z vrsto strukturnih pregibov oziroma humornih in ironičnih vnosov, se identitetni problematiki približuje tudi po besedilno morda manj predvideni poti. Tako vsaj deluje, ko se zabrisujejo identitete posameznih članov bande (pojavi se celo ime iz francoskega izvirnika). Gre za obliko, ki predstavlja tako rekoč odziv na samo igro (vlog), vendar se v uprizoritvi pravzaprav ne udejanji; prej se kaže kot posledica mestoma neizostrene karakterizacije. Sicer pa se tudi v celoti Splendid Senke Bulić ne posveča toliko posameznim vsebinskim detajlom, kolikor gradi na telesni polnosti in energijski konstanti.