Naj živi Riva! vsebuje vse potrebne elemente trilerja, kriminal, pištole, seks, ljubezen in maščevanje, le da je za spremembo dogajanje postavljeno v središče turbolentne in zanemarjene prestolnice Konga. Zgodba opisuje Rivo, ki se vrne iz Angole v domačo Kinšaso s čedno količino ukradene nafte, ki gre v mestu za med, za petami pa so mu angolski gangsterji, ki jim je speljal nafto. Zasledujejo ga po Kinšasi, Riva pa medtem obiskuje nočne klube in drzno zapeljuje dekle lokalnega kriminalnega šefa. Strani se menjajo, glave padajo, situacija pa postaja vse bolj napeta.

Mungin prvenec in (morda) znanilec začetka novega kongovskega filma je na podelitvi afriških filmskih nagrad dobesedno pometel s konkurenco in osvojil malodane vse pomembnejše lovorike. Na svoji poti po svetovnih filmskih festivalih se je ustavil tudi na našem Liffe, v sekciji ekstravaganca, ki tokrat z Rivo prinaša resnično svež veter. Djo Munga je svoj film osebno predstavil občinstvu na ljubljanskem filmskem festivalu, tam pa smo ga ujeli tudi mi.

Kako ste postali režiser?

Režiser sem postal čisto po naključju. Študiral sem ekonomijo, na univerzi pa sem za eno leto vpisal oglaševanje, vendar nisem bil zadovoljen. Nato sem se prijavil na filmsko delavnico, kjer sem se počutil zelo domače, inštruktor pa me je spodbujal, naj se vpišem na filmsko šolo. Čez nekaj časa sem se res prijavil, v Bruslju sem študiral za režiserja, strast pa je zares prišla šele kasneje.

Kdo so bili vaši vzorniki?

Ugotovil sem, da so mi režiserji, ki sem jih rad gledal kot mlajši, pri srcu tudi danes. Name je veliko vplival Sergio Leone, njegove filme še danes rad gledam, navdušili so me tudi na primer Joseph L. Mankiewicz, Luis Buñuel, David Cronenberg, tudi Fellini in Ang Lee.

Kaj lahko poveste o kongovskem filmu? Ali sploh obstaja?

V Kongu ni filma, ni filmske industrije. Pet let je divjala vojna, pred tem pa je 32 let vladala diktatura, tako da smo čisto na začetku. Viva Riva! je pomenil prvo filmsko produkcijo v Kongu v zadnjih 25 letih. Tudi to veliko pove o naši državi. Sedaj se trudimo, da bi se ponovno postavili na noge.

Prizor iz filma Viva Riva!

Torej je film v Kongu brez zunanje pomoči nemogoče posneti? Kdo vam je omogočil sredstva?

Zaradi razmer, ki so vladale v naši državi, oblasti ne prepoznajo več pomena filma in kinematografije, zato v to tudi ne vlagajo denarja, pa tudi nobenega filmskega sklada nimamo. Upam pa, da se bo to v prihodnosti spremenilo. Trenutno si moramo pomagati s sredstvi z zahoda. Sam se se prijavil za evropska sredstva, namenjena podpori afriške kulture, na razpis televizije Canal + ter na različne sklade za pomoč Afriki, tako da sem imel veliko pomoči z različnih naslovov. Tudi iz belgijskega filmskega sklada.

Kakšen pa je bil vaš proračun?

Milijon osemsto tisoč evrov. Na prvi pogled se zdi, da je to veliko denarja, vendar je snemanje v revni državi veliko bolj drago kot v bogati državi. Veliko težav pa sem imel tudi s tem, ker nihče ni želel financirati filma, ki bi se snemal v Kongu. Želeli so, da bi film snemal v Burkini Faso, v Maliju ali v JAR. Ampak kakšen bi bil film o mestu, če bi ga snemali v drugem mestu? To se mi ni zdelo smiselno. Tako da je trajalo sedem let, preden mi je uspelo zbrati sredstva za ta film.

Ste imeli kakšne težave z igralci in ostalim osebjem?

Nisem imel težav, ker sem se na snemanje zelo dobro pripravil. Ko veš, da boš snemal v državi brez filmske zgodovine, kjer ni institucij za podporo filmu, kjer se tokovi redno menjajo, se moraš dobro pripraviti. Za določen rezultat je treba pač vložiti določeno mero napora več kot pa na zahodu. Stvari ne moreš urediti z enim telefonskim klicem, vse mora biti pripravljeno vnaprej in zelo dobro organizirano.

Res pa je, da s tem veliko pomagaš tudi igralcem, še pred snemanjem smo jim na primer omogočili pripravljalni tečaj. Vsi so bili talentirani igralci, vendar je treba znati ta talent tudi izkoristiti, in to čim bolje. Za skoraj vse udeležence pa je bil to prvi celovečerec ali celo prvi film, ki so ga snemali, zato je bila to neprecenljiva izkušnja za vse.

Kako realistični so film, zgodba, liki?

Vse, kar vidite v filmu, je resnično, le da sem okoliščine iz resničnosti prestavil v fikcijo. Fikcija je zagotovo odraz resničnosti, vendar jo opazuje iz daljave, fantazira o resničnosti. Vse, kar vidite v filmu, bi se lahko tudi zares zgodilo. Sestavljajo ga majhni koščki, ki so resnični.

Kaj pa napetost med Kongovci in Angolci, ki je prav tako prisotna v zgodbi?

Scenarij za film sem pisal pred sedmimi ali osmimi leti in takrat sem želel izpostaviti rasizem med afriškimi državami. Premalo se namreč zavedamo, kako močno je rasizem prisoten znotraj Afrike. V preteklosti so bili odnosi med angolsko in kongovsko vlado res precej zaostreni, do danes pa so se že precej izboljšali. Še vedno pa je ta napetost v mojem filmu bolj fiktivna kot resnična.

Kako komentirate mednarodni uspeh filma?

Uspeh, ki ga je film doživel, po mojem mnenju dokazuje, da obstaja določena potreba po zgodbah iz Afrike. To je en razlog za njegov uspeh. Drugi pa je, da smo pravkar na prehodu v moderno dobo in veliko ljudi si želi to doživeti skozi oči nekoga, ki je tam. Ne skozi zgodovinske knjige ali fantazijske pripovedi o izgubljenem raju. Film, kakršen je ta, pa omogoča, da si tam, da spremljaš dogajanje. Seveda pa je pripomogel tudi žanr, ki gledalcem olajša spremljanje zgodbe.

Po nekaterih elementih filma sodeč v Afriko vdira kultura Afro-Američanov ...

Seveda prihaja, nedvomno. Tudi mafijski žanr, v katerem je film posnet, je dokaz tega. Afrika se je spremenila, veliko pa ji pomeni tudi kultura Afro-Američanov. Pravzaprav se vplivi celotne ameriške kulture kažejo po vsem svetu. Tako da v Afriki danes obstaja prava mešanica lokalne kulture in mnogih drugih vplivov, ki prihajajo iz vsepovsod. Še vedno je to Afrika, vendar so novi trendi zelo opazni in s tradicionalno kulturo ustvarjajo nekaj novega.

Pripravljate že kakšne projekte za prihodnost?

Počasi že končujem nov celovečerni film, triler o kitajski mafiji v Kongu. Zgodba govori o kriminalistu, ki pride iz Pekinga v Kinšaso na sledi kitajski mafiji.