Odgovoril sem jim s pravno opredelitvijo tega pojma. A ker tokratne predvolilne kampanje ne spremlja aktualna težava, ali je določena politična stranka res tudi parlamentarna (zastopana v DZ), tega vprašanja na tem mestu ne gre pojasnjevati. Velja pa pojasniti podobno vprašanje, ki je vendarle aktualno: kakšen je status sedanjih treh tako imenovanih formalno nevezanih poslancev DZ? Enostavno: poslanska skupina, ki jo med mandatom ustanovijo "nevezani poslanci", nima enakega statusa, kot ga imajo parlamentarne stranke. Zato v času predvolilne kampanje zase ne more zahtevati avtomatične uporabe posebnega režima, ki so ga deležne parlamentarne stranke. Priznanja takšnega posebnega statusa ne more zahtevati niti poslanec, ki je postal formalno nevezani poslanec šele med trajanjem mandata in ni bil izvoljen v DZ kot neodvisni kandidat.

Vprašali so me tudi, ali so do zdaj pravno pravilno razlagali in uporabljali določbe zakona o RTV Slovenija in zakona o volilni in referendumski kampanji: Kakšne so dolžnosti in pravice RTVS pri vabljenju kandidatov, političnih strank in list?

Stvarno utemeljena, ne votla ali dobesedna razlaga?

V zgodbi o pravilih predvolilne kampanje na RTVS se kot problematično izpostavlja predvsem določbo tretjega odstavka 12. člena ZRTVS, ki določa, da "politične stranke in neodvisni kandidati, ki niso zastopani v državnem zboru oziroma v evropskem parlamentu, morajo imeti skupaj na razpolago eno tretjino skupnega časa, ki ga RTV Slovenija določi za vse politične stranke in kandidate, ki sodelujejo na volitvah. RTV Slovenija tem strankam oziroma kandidatom omogoči predstavitev v okviru njim namenjenih posebnih predvolilnih predstavitev v od oddaj iz prejšnjega odstavka ločenih terminih, tako da je vsaki od teh strank oziroma vsakemu od neodvisnih kandidatov omogočena medsebojno enakopravna predstavitev."

Ta določba predvsem pravnike postavi pred izziv pravne argumentacije: razlagati takšno določbo golo formalno in dobesedno ali stvarno utemeljeno in z (ustavno)pravno soljo? Če pravni svetovalci pa tudi politiki, novinarji, uredniki ter člani svetov in odborov RTVS izberejo prvo pot, se še enkrat in za slovensko pravno kulturo že značilno prepustijo stvarno votli in golo formalni razlagalni preproščini. Tak pristop k razumevanju prava je pravno nevzdržen.

Določbe omenjenih zakonov bi se morale razlagati tako, da RTVS mora povabiti v predvolilni program s posebnim režimom tiste politične stranke, ki so zastopane v DZ, in jim nameniti enak čas za predstavitev, pri čemer ta čas ne sme presegati dveh tretjin vsega časa, namenjenega za volilno kampanjo. Razlagati bi se morale tako, da RTVS mora drugim kandidatom in političnim skupinam, ki niso zastopani v DZ, nameniti najmanj eno tretjino (ne pa morebiti točno ene tretjine) vsega tega časa.

Teh določb zatorej ne gre razumeti v funkciji zaščite privilegiranega položaja parlamentarnih strank, ampak (in nasprotno) v funkciji zaščite sicer deprivilegiranih zunajparlamentarnih strank in list, da jih ne bi morebiti in enostavno izločili iz predvolilnega dogajanja na javni RTVS. Drugačna razlaga bi bila očitno nezdružljiva z načeli pristne demokratičnosti, političnega pluralizma, učinkovite volilne alternative in obveščenega odločanja volilcev, volilno pravico in svobodo izražanja kot pravno utemeljenimi imperativi volilnega procesa.

Med pravico in možnostjo soočenja

Politično vznemirljiva in pravno šokantna napoved, da bo uvod v predvolilno kampanjo namesto praznika demokracije pomenil javno uprizoritev politične nerazumnosti in pravne ignorance, izhaja iz javne najave pravil RTVS o načinu organiziranja predvolilnih TV-soočenj. Kaže, da se bo javna RTVS v kontekstu predvolilne kampanje dokončno prepustila politični nerazumnosti in pravni nevzdržnosti prav pri vprašanju, ali sme v predvolilnih oddajah soočiti politične stranke, ki so zastopane v DZ, tudi s strankami ali drugimi politično organiziranimi skupinami, ki niso zastopane v DZ.

Odgovor na to vprašanje mora biti pritrdilen: RTVS nedvomno sme s političnimi strankami, ki so zastopane v DZ, soočiti tudi katero od strank ali drugih politično organiziranih skupin, ki niso zastopane v DZ.

Morebitno vztrajanje pri pravni razlagi, da RTVS enostavno mora, brez izjeme, izvesti povsem ločene predvolilne oddaje za eno in drugo vrsto strank, bi pomenilo vztrajati pri očitno nerazumni in (ustavno)pravno nevzdržni razlagi. Pričakoval bi, da bi to jasno pojasnilo tudi ustavno sodišče, če bi se nanj naslovilo to vprašanje.

Zadovoljiv kriterij za oceno, ali naj RTVS za politične stranke in kandidate, ki so zastopani v DZ, povsem in v celoti izvede predvolilne oddaje brez udeležbe katere koli druge stranke ali politično organizirane skupine, bi bila strokovno verodostojna in preverljiva ocena politične moči takšne zunajparlamentarne stranke ali skupine glede na aktualno podporo volilnega telesa. RTVS v tem primeru (ustavno)pravno sme, politično (po kriteriju politične legitimnosti) pa skorajda mora povabiti takšno stranko ali skupino k soočenju s kandidati parlamentarnih političnih strank. Podobno mora veljati za politično stranko, ki ni zastopana v DZ, je pa zastopana v evropskem parlamentu. Politično korektno in pravno pravilno je, če se takšni stranki nameni prostor v predvolilnih oddajah skupaj s parlamentarnimi strankami. Ob veljavni zakonski ureditvi bi morala biti pri tej presoji hkrati upoštevana kriterija na volitvah pridobljene legitimnosti in verodostojno izmerjene politične moči v volilnem telesu.

Javni interes za učinkovito demokracijo

RTVS stoji pred izzivom: naj ravna po načelih strokovne avtonomije, učinkovite demokratične izbire, političnega pluralizma, politične razumnosti in ustavno utemeljenega javnega interesa ali pa naj deluje v domnevno varnem zavetrju dosedanjega in pravno zgrešenega ravnanja, po načinu dobesednega razlagalnega formalizma pri uresničevanju zakonodaje in politično nerazumno? Upati gre na prvo izbiro.

RTVS je zatorej treba priznati pravico, da z upoštevanjem relevantnih določb zakonodaje in ob neposrednem sklicevanju na 1. (načelo demokratičnosti), 14. (načelo enakosti pred zakonom), 39. (svoboda izražanja in tiska) in 43. člen (volilna pravica) ustave RS avtonomno, strokovno prepričljivo in politično razumno (torej stvarno utemeljeno) oceni in sklene, kakšna bo končna razmejitev časa in prostora, ki bo v predvolilnih oddajah na voljo kandidatom, političnim strankam in drugim politično organiziranim skupinam. Pa tudi, ali bo kandidate katere od novih političnih skupin, ki stvarno utemeljeno pričakujejo vstop v parlament, soočila s kandidati iz parlamentarnih strank.

Takšno ravnanje RTVS upravičujejo tudi temeljna načela, ki jih zaradi uresničevanja javnega interesa in obče koristi splošne demokratične javnosti navaja ZRTVS v 4. členu. To so predvsem nepristranskost obveščanja, verodostojnost, celovitost, objektivnost, pluralnost, kakovost, posebno varstvo manjšin, vsestranskost, kulturni pluralizem in strpnost.

Zunajparlamentarnim kandidatom in političnim skupinam mora RTVS zagotoviti najmanj eno tretjino vsega programskega časa, namenjenega predvolilni kampanji. Če pa RTVS sklene, da bo kandidate določenih, politično nadvse relevantnih skupin povabila k soočenju s kandidati parlamentarnih strank, ne ravna arbitrarno in samovoljno, če se pri tem drži in sklicuje na preverljive, stvarno upravičene in objektivne kriterije pravne korektnosti in politične razumnosti. Drugačna pravna razlaga bi bila nevzdržna ne le z vidika družbene vloge, delovanja in javne funkcije RTVS, ampak tudi z vidika ustavnih pravic in političnih interesov volilcev.

Javna RTVS ni last parlamentarnih strank. Status parlamentarne stranke ni pravno utemeljen razlog za monopolni in izključujoč predvolilni položaj. Te stranke ne morejo zahtevati posebne, pravne pomoči, da ostanejo parlamentarne stranke. Goli formalizem in besedilna kratkovidnost pri razlaganju zakonskih določb, ki so neposredno povezane s temeljnimi koncepti in načeli ustavne demokracije, sta pravno nevzdržna. Če nasprotujeta učinkoviti politični izbiri, optimalnemu demokratičnemu pluralizmu, razumno odmerjeni politični transparentnosti in ustavnim konceptom, pomenita tudi ponavljajoči javni prikaz pravne ignorance in sta izčrpavajoča težava slovenskega pravnega reda.

Doc. dr. Andraž Teršek je ustavni pravnik, zaposlen na Univerzi na Primorskem.