Vsekakor imajo Korejci dar, da njihovi gosti hitro pozabijo na domače navade in kaprice ter se spremenijo v skrajno radovedne uživače korejske kulture, kjer nedvomno kraljujeta glasba in kulinarika. Gotovo je tudi tamkajšnji ekonomski bum zanimiva reč, a drznem si trditi, da ga šele usmerjenost Koreje v mednarodno kulturno izmenjavo oplodi z vitalnostjo, ki tej državi daje nasmeh. In Korejci se ne bojijo vlagati v kulturo. Delež zanjo, še posebno tisti, ki je namenjen za promocijo v tujini, se bo tako v prihodnjih letih še povečal.

Premišljena promocija

V ta "promocijski" paket spada tudi sejem scenskih umetnosti PAMS (Performing Arts Market) v Seulu, ki ga že nekaj let v oktobru organizira KAMS (Korea Arts Management Service). Ta je poleg ARK (Arts Council Korea) ena od dveh neprofitnih organizacij pod ministrstvom za kulturo, šport in turizem, ki vodita politiko korejskega kulturnega izvoza, čeprav ima podobno organizacijo (Korea Foundation) tudi njihovo zunanje ministrstvo. Na srečo pa imajo Korejci tudi nos, ki jih opozarja, da je v sklopu mednarodnih sejmov, kjer so koncerti in predstave ponujene v obliki 30-minutnih showcasov, premalo primerne ponudbe za izbirčne zahodnjake z izdelanimi kriteriji o vrhunskem nastopu, ki ga zahtevajo njihova občinstva. Vendar so tudi za to našli rešitev in že nekaj časa pred PAMS organizirajo Potovanje po korejski glasbi. Deset izbrancev tako doleti čast, da so priča glasbenim nastopom, ki so namenjeni le njim, ali pa prisostvujejo že utečenim glasbenim prireditvam, ki so bodisi del stalnih repertoarjev bodisi tradicionalnih festivalov. Takšna sta bila udeležba na abonmajskem koncertu National Orchestra of Korea v nacionalnem gledališču in obisk Folk festivala v južnoobmorskem mestu Yeos.

Prvi je bil zanimiv zato, ker gre za orkester, ki ga pretežno sestavljajo korejska tradicionalna brenkala (komungo, kajagum, aženg), pihala (pori, degum), godalo hegum ter različna tolkala. Glasbeno delo Part of Nature, ki ga je v duhu evropske klasične glasbe napisal v Nemčiji izobraženi skladatelj Il-ryun Chung in dirigiral mednarodno priznani Chi-yong Jeong, je sestavljeno iz šestih delov in v vsakem izmed njih se predstavijo različni solisti na omenjenih tradicionalnih glasbilih. Šele v dnevih, ki so sledili, je bilo mogoče doumeti, kako lahko enaka glasbila zvenijo povsem drugače (bistveno bolje) v nekih drugih kontekstih. Tako že na festivalu tradicionalnega plesa in glasbe v prijetnem mestu Yeosu, ko se je program iz atraktivnega programa za domače občinstvo prevesil v polnočni šamanski ritual za ribiče, čemur je sledil še cel spekter izjemnih vokalnih nastopov v tradicionalni obalni restavraciji.

Komungo na več načinov

Inštrument, ki je bil ves čas v ospredju "potovanja", je komungo. Gre za šeststrunsko, podaljšano glasbilo s šestnajstimi pritrjenimi rebri in tremi premakljivimi prečkami. Nanj se igra z obema rokama. Z levo roko glasbenik struno pritisne ob prečko in s stiskom na struno pri vrhu prečke ustvarja edinstveni doneči zvok (nonghyeon). Ob igranju z desno roko se uporablja bambusna paličica, imenovana suldae, kjer se zvok ustvarja s trzanjem ali udarjanjem po strunah. V Ljubljani smo ga že slišali pred kakšnimi dvajsetimi leti v KUD Franceta Prešerna, ko ga je igrala Jin-hi Kim v duu z Elliottom Sharpom.

Danes v korejskih pa tudi newyorških krogih za najbolj čislano izvajalko na komungu velja Yoon-jeong Heo. Gre za vrhunsko interpretko tako tradicionalne kot sodobne glasbe. Vodi mednarodno znani kvartet Tori Ensemble, s katerim občasno sodelujejo tudi newyorški jazzisti, in je programska direktorica Bukchon Changwoo teatra, ki je v enem izmed najprijetnejših seulskih predelov. Prav tam je nastopila s Tori Ensemblom, čigar posebnost je gotovo pevka pansorija (ena od oblik tradicionalnega petja) Kwoon-soon Kang. To je bil eden izmed vrhuncev potovanja. Druga dva sta se zgodila v tradicionalnih okoljih Seula. V palači Changdeokgung so za to priložnost javnosti prvič odstopili hišo, v kateri so predstavili zgodovino komunga in mlad ansambel Komungo Factory, ki zna glasbilo atraktivno uporabljati kot priročen inštrument 21. stoletja. V hanokih, tradicionalnih korejskih lesenih hišah, ki se še vedno dobro držijo, čeprav obkrožene z betonskimi naselji Bukchona, pa so bili v različnih kombinacijah predstavljeni vsi tradicionalni inštrumenti. Ponovno smo lahko slišali izjemno Yoon-jeong Heo.

Zadnji del potovanja je bil vključen v PAMS. Vendar ta ni ponudil toliko glasbene kakovosti, zato pa je več kot 200 povabljenih delegatov z vsega sveta (med njimi je bila tudi predstavnica Bunkerja) lahko videlo dve dobri plesni predstavi. To sta bili Dancing Grandmothers skupine Eun-me Ahn, ki temelji na plesnem gibu starejših prebivalk Koreje, in No Comment skupine LPD (Laboratory Dance Project) z atraktivnim panazijskim plesom na glasbeno temo pakistanskega qawwalija in vokala Natache Atlas. Vsekakor se ni bati, da nasmeha Koreje ne bi v prihodnjem letu doživeli tudi v Ljubljani, kot kaže, pa se bo spomladanski korejski festival v Cankarjevem domu razpotegnil vse tja do Mladih levov.