Deloma zagotovo, a že nekaj deset kilometrov zunaj glavnega mesta, ko zavijemo z dokaj solidne avtoceste, je slika povsem drugačna. Asfaltirana cesta, ki je zaradi velikanskih lukenj in posledično tresenja kot na rodeu slabša od slabe makadamske, nas popelje do mesta Pitesti, tu pa se skriva romunska zgodba o uspehu: tovarna avtomobilov Dacia.
Natančneje, gre za francosko-romunsko zgodbo, saj o njej lahko govorimo od leta 1999, ko je znamko prevzel Renault. Od takrat pa do letos so v Dacio Francozi vložili 1,63 milijarde evrov in hitro začeli žeti uspehe: v desetih letih so prodajo avtomobilov namreč povečali za več kot šestkrat, od 52.403 prodanih enot v letu 2000 do 348.279 v letu 2010, z novimi avtomobili pa so se uveljavili tudi na tako zahtevnem avtomobilskem trgu, kot je Nemčija. V tovarni je danes zaposlenih 15.250 delavcev, kar 30 odstotkov je žensk. Skupna številka je nekaj večja kot leta 2004, ko je bilo zaposlenih 12.824, vseeno pa precej nižja kot ob Renaultovem prevzemu tovarne leta 1999, ko je bilo zaposlenih 27.560. Veliko dela se je namreč robotiziralo, a je ročnega še vedno precej več kot v nekaterih drugih tovarnah in že takoj je mogoče opaziti, da se z izdelavo avtomobila ukvarja več delavcev kot drugod.
Kljub temu je trenutno v tovarni 80 robotov, večina v lakirnici, a rast je v primerjavi z obdobjem izpred sedmih let, ko je Dnevnik prvič obiskal tovarno in je bil robot en sam (!), gromozanska. Enako velja tudi za plače, ki v povprečju znašajo 880 evrov bruto, kar je še vedno malo, a trikrat več kot pred sedmimi leti in skorajda dvakratnik povprečne plače v Romuniji (470 evrov bruto). A če upoštevamo, da je Dacia največji romunski izvoznik (90 odstotkov proizvodnje gre v izvoz) in da ustvarja 2,7 odstotka romunskega BDP, to niti ni čudno.
