V zadnjem času se veliko govori in piše o brezplačnikih, ki so tedensko prihajali v naše poštne nabiralnike pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 in v katerih so nas na veliko opozarjali, kakšne neumnosti in nepravilnosti izvajajo levosredinski politiki. Politična (ne)kultura pa je pri nas žal že kar precej časa močno prisotna.
Kdo je te brezplačnike financiral, me pravzaprav sploh ne briga. Kdo jih je izdajal in s kakšnim podlim namenom, je pa itak jasno vsakemu poštenemu Slovencu.
Jaz sem jih skrbno shranjeval in analiziral. Pa ne zaradi njihove kvalitete, temveč njihove podle vsebine in pritlehnega namena blatiti levosredinske politike. Na fotografijah so bili najpogosteje predstavljeni Pahor, Potrč, Janković, sedanji in prejšnji predsedniki Republike Slovenije ter še veliko drugih, ki sodijo bolj v "levo". Kar vsi so bili bolj ali manj tarča vseh mogočih kritik, podtikanj in celo posmeha. To se nadaljuje tudi sedaj v glasilu Demokracija. Lepo prosim, da me ne bi hotel kdo kakor koli prepričevati, da ni tako, da nimam prav ali da vsega tega celo ne razumem in da je to celo "politični konstrukt". Vsekakor znam brati, nisem prišel z Lune ali Marsa, da ne bi razumel poante takšnega pisanja.
Popolnoma razumem in meni je vsekakor jasno, da se stranke in politiki borijo za svoje volilce, volilne glasove in predvsem svoje stolčke. Vendar bi bilo veliko bolj človeško in pametno, da bi se borili z delom, zgledom, predvsem pa za ljudi in državo in z neomajno poštenostjo. Blatenje, podtikanja, laži in afere so najbolj prihuljena in pritlehna oblika pridobivanja volilnih točk.
Državotvornost je že zdavnaj šla v pozabo. Če kaj organizira levica, ni desnice in obratno. Eni hodijo(mo) na proslave, ki obeležujejo čas NOB, drugi hodijo prižigat sveče in se klanjat tistim , ki so prestopili med drugo svetovno vojno na stran okupatorja, to je tistim, ki so napadli našo deželo in naš narod ter jo hoteli zasužnjiti oziroma uničiti. Komentar verjetno ni potreben.
Tudi vsi propadli referendumi imajo zagotovo svoje ozadje in svojo zelo visoko ceno. O tem ni nikakršnega dvoma. Ne trdim, da so bili vsi referendumi "pisani na kožo" malemu človeku. Daleč od tega, tudi meni nekateri niso bili po godu, vendar pokojninski je bil vsaj zame poleg "arbitražnega" najpomembnejši, čeprav ga je treba tudi nujno dopolniti. Ko sem pred kratkim odhajal v pokoj, so mi nekateri celo čestitali. Lepo, ni kaj. Vendar ko sem prejel odločbo o višini pokojnine, bi bilo bolje, da bi mi izrekli sožalje. In ko sem že ravno pri denarju. Baje bi naše banke nujno potrebovale "svež" denar. Spoštovani, verjemite mi, da bi ga tudi jaz potreboval, pa še kdo.
In na koncu nekaj malega o dostojanstvu in diktatorju Titu. Te besede so bile v zadnjih dneh največkrat slišane iz ust tistih, ki se strinjajo z odločitvijo Ustavnega sodišča o ukinitvi Titove ceste v Ljubljani. Namerno se bom vzdržal komentarja o takratni vzhičenosti vodilnih predstavnikov NSi in njihovega podmladka. Ni vredno! Ne želim komentirati niti njihovega predloga o novem imenu ceste. Vendar kar zadeva dostojanstvo, spoštovani Slovenci, ga je pod Titovim vodstvom še največ imel mali človek in pod takšnim "diktatorjem", kot je bil Josip Broz - Tito, bi jaz živel še sto let. Kapitalizem najslabše vrste, ki smo mu priče v naši domovini v zadnjih dvajsetih letih, pa je dostojanstvo malega človeka resnično izničil v vsej svoji podlosti in krutosti. Demokracija pri tako visoki brezposelnosti, kraji družbenega premoženja in pri prazni denarnici je dokaj slaba tolažba.
In če lahko tudi jaz sedaj predlagam novo ime ukinjene Titove ceste. Predlagam, da bi cesto poimenovali po Francu Rozmanu - Stanetu, velikem Slovencu, partizanskem komandantu, ki se je poleg borbe proti okupatorju zavzemal tudi za slovensko partizansko vojsko, za povrnitev Istre Sloveniji, človek, ki je pretočil veliko solz za pobitimi partizani in ki je nadvse ljubil svojo domovino Slovenijo, vsaj toliko kot tisti, ki so ga predlagali v podmladku NSi.
Srečko Križanec, Štore
