Cena WTI je do določene mere podvržena trenutni zasedenosti zmogljivosti v centralnem skladišču v Cushingu v zvezni državi Oklahoma. Februarsko odprtje novega naftovoda (Keystone pipeline), ki je povezalo kanadska naftna polja s centralnim skladiščem, je povzročilo pravi ponudbeni šok, ki je popolnoma zapolnil skladiščne zmogljivosti. Morda še večji vpliv na ceno WTI pa imajo terminske pogodbe s surovo nafto. Zaradi izjemne likvidnosti terminskih pogodb na WTI (najbolj trgovalne terminske pogodbe na nafto) te služijo kot osnova za različne trgovalne (špekulativne) strategije. Zaradi strahu pred morebitno ponovno ohladitvijo globalne ekonomije je bila v zadnjem obdobju najpogosteje uporabljena strategija trgovanja kupovanje ameriških državnih obveznic in prodaja terminskih pogodb na WTI. Poplava ponudbe nafte in povečana prodaja terminskih pogodb sta povzročili negativen pritisk na ceno WTI. Če se v celinski Ameriki srečujemo s presežno ponudbo, za nasprotno stran Atlantika velja, da je bila tukaj ponudba začasno okrnjena. Del ponudbe, ki je bil pričakovan, je okrnjen zaradi napovedanih vzdrževalnih del na severnoatlantskih naftnih ploščadih. Še večji vpliv na ponudbeni strani pa je povzročila državljanka vojna v Libiji, zaradi katere je domala čez noč nepričakovano izpadel pomemben del proizvodnih zmogljivosti. Oboje ima za posledico relativno robustno ceno brenta.

Ko govorimo o WTI, se je treba zavedati, da ta odraža ceno ameriške "celinske" nafte. Večina prometa med ZDA in preostalim svetom poteka po Mehiškem zalivu. Tu se za referenčno vrednost uporablja lahka louisianska mešanica nafte, LLS (Light Louisina Sweet Crude Oil), katere cena v nasprotju z WTI bistveno bolj sledi ceni brenta. Kar je še posebej zanimivo je, da se je cena neosvinčenega goriva v ZDA v zadnjem obdobju oblikovala pretežno glede na gibanje cene LLS, ki je podobno kot brent bistveno višja od WTI. To pomeni, da cena nafte, ki jo naftna podjetja prodajajo rafinerijam, ne odraža cene WTI, ampak je bližje tisti, ki jo trg pripisuje LLS in brentu. Poleg tega večina večjih (predvsem ameriških) naftnih podjetij deluje globalno in surovo nafto prodaja na svetovnih trgih in ne zgolj na "celinskem" trgu ZDA. Na podlagi tega bi lahko sklenili, da so trenutni dobički naftnih podjetij bistveno bolj odvisni od gibanja vrednosti brenta. Presenetljivo primerjava gibanja tržne vrednosti globalnega delniškega indeksa MSCI Energija (sestavljen je iz delnic največjih energetskih podjetij) z referenčnimi naftnimi vrednostmi kaže, da ta v nasprotju s pričakovanji sledi gibanju vrednosti WTI. Katera cena nafte je torej prava? Če smo za brent trdili, da bolje odraža realno stanje na globalnem naftnem trgu, je WTI prek terminskih pogodb bistveno bolj podvržen finančnim trgom, kjer vlagatelji očitno pričakujejo padec cene nafte. Tako kot v večini primerov tudi zdaj resnica leži nekje vmes.