Zloraba oblasti, avtokracija in tema nikoli ne pridejo hipoma, vedno je vmesno obdobje mračenja, ko se dan preveša v noč; biti moramo pozorni opazovalci okolja in varuhi luči, da ne postanemo nemočni ujetniki teme.

William O. Douglas, sodnik Vrhovnega sodišča ZDA (1939-1975)

* * *

Informacijski pooblaščenec je neodvisni državni organ s prav posebnim poslanstvom. Varuje namreč temeljno človekovo pravico do (informacijske) zasebnosti, ki uživa varstvo v 38. členu ustave RS. Pravica je abstraktna in posamezniki morda vnaprej težko razumemo, kakšna je njena vloga. Če pri mučenju človeka tudi naključni mimoidoči opazi, da je nekaj narobe, da teče kri, poseg v zasebnost opazi samo tisti, ki se mu le-ta zgodi. Kaj sploh je zasebnost, kaj so osebni podatki kot informacijska zasebnost?

Dejstvo je, da te pravice ne razumemo vse dotlej, dokler nas posledice njene kršitve ne udarijo po žepu, ko nam na primer ukradejo identiteto in odtujijo sredstva z bančnega računa, dokler ne utrpimo posledic zaradi napačnih ali neažurnih podatkov in dokler se ne znajdemo javno razgaljeni na spletu… Do takrat je varstvo osebnih podatkov nekaj, kar le približno razumemo, a ne dovolj, da bi se za to splačalo boriti. K sreči ni vedno tako, žal pa je informacijski pooblaščenec včasih primoran osamljeno trobiti v svoj rog.

Že nekaj časa tako vztrajno nasprotujemo poskusu države, da povsem nekritično sprejme pobudo policije za spremembo zakona o kazenskem postopku, ki naj bi omogočila množično pridobivanje prometnih podatkov o opravljenih telefonskih pogovorih in drugih elektronskih komunikacijah. Namen predlagane spremembe je omogočiti pridobivanje prometnih in lokacijskih podatkov v prometu elektronskih komunikacij (v mobilni telefoniji na primer, kdo je koga klical, kje sta se osebi nahajali, kdaj in koliko časa sta govorili) ne le za določeno komunikacijsko sredstvo (na primer določeni telefon), temveč tudi za komunikacijsko opremo, kar pomeni za območje izbrane bazne postaje (ali več baznih postaj) mobilnega operaterja (oziroma operaterjev).

Takšno množično pridobivanje podatkov posameznikov, ki so zgolj slučajno v istem trenutku priključeni na bazno postajo, v bližini katere se je zgodilo kaznivo dejanje, kaže na tako imenovano fishing ekspedicijo, kar je absolutno nesorazmerno in nesprejemljivo z vidika temeljnih načel kazenskega prava. Ob polnem zavedanju nevarnosti, ki jo za družbo pomenijo organizirani kriminal in druga huda kazniva dejanja, cilji ne opravičujejo sredstva, ki je predvideno za njihovo doseganje. Toliko manj, če je sredstvo popolnoma nepremišljeno - predlagatelji namreč niso opravili nobene predhodne presoje vplivov na zasebnost.

Res želimo tako daleč?

V takšni presoji bi se namreč zagotovo morali vprašati, kakšna je verjetnost, da bodo storilci kaznivih dejanj uporabljali telefonske številke, ki razkrivajo njihovo identiteto prek sklenjenih naročniških razmerij, oziroma da bodo sploh uporabljali mobilno telefonijo pri storitvi kaznivih dejanj. Skoraj gotovo bodo uporabljali predplačniške anonimne kartice in telefone. Policija je sama v eni od obrazložitev navedla: "Hitra menjava in izmenjevanje SIM-kartic in telefonskih aparatov znotraj organiziranih združb sta klasični metodi oviranja preiskovalnih organov, ki ju lahko odpravljamo s poznavanjem vzorca komunikacij, za kar pa je treba razpolagati z ustrezno pridobljenimi izpisi komunikacij."

Tu trčimo na enega bistvenih pomislekov - ali in kdaj si upamo/želimo dopustiti policiji, da bo ugotavljala komunikacijske vzorce posameznikov, pa čeprav v duhu iskanja storilcev kaznivih dejanj? Kako daleč bomo šli s pristojnostmi in pooblastili policije? Morda bi kdo pričakoval, da bi lahko rešili čisto vsako kaznivo dejanje, če bi celotno državo izpostavili stalnemu videonadzoru in stalnemu nadzoru prometnih in lokacijskih podatkov, a takrat se bomo znašli v popolnoma nadzorovani družbi, pa še bi se zlikovci znašli in se izognili nadzoru. Najbrž bi z videonadzorom vseh sten ujeli vse grafitarje (hm, če ne bi bili zamaskirani), toda ali si res želimo iti tako daleč?

Ravno zato je v svobodnih in demokratičnih ureditvah treba posege, ki drastično spreminjajo obseg vdora v temeljne človekove pravice, kot je pravica do (komunikacijske in informacijske) zasebnosti, sprejemati preudarno in na podlagi temeljitih in strokovnih analiz ter upoštevanje sorazmernost takšnih ukrepov. Predlagatelji sprememb niso predložili nobene analize, ali so predvideni ukrepi potrebni, primerni in sorazmerni.

Pooblaščenec ne more mimo dejstva, da se posegi v zasebnost počasi, a vztrajno širijo. Najprej je bila uvedena obvezna hramba podatkov v prometu elektronskih komunikacij, čez nekaj let se je pojavila težnja po pridobivanju podatkov ne samo za določene posameznike, temveč za nejasno določen nabor posameznikov, ki so se znašli blizu mesta storitve kaznivega dejanja. Kaj bo sledilo v prihodnjih letih? Verjetno ukinitev predplačniških SIM-kartic, saj jih izkoriščajo kriminalci, pa nato obvezna identifikacija uporabnikov spletnih kavarn in brezžičnih točk za dostop do interneta. Glede na to, da smo priče konvergenci medijev in da se televizija, govorne komunikacije in internet zlivajo v eno, lahko morda pričakujemo v svojih sobah tudi kakšen "tele-ekran".

Da predlagatelji niso izvedli niti osnovne presoje vplivov na zasebnost, kaže tudi naslednji primer. Priče dogodka so poročale, da je storilec nekaj minut pred izvedbo kaznivega dejanja govoril po mobilnem telefonu. Storilec je na pametnem telefonu komuniciral prek skypa, povezan na bližnjo wi-fi internetno točko, česar ne policija, ne priče, ne preiskovalni sodnik ne bodo vedeli. Preiskovalni sodnik bo zahteval podatke o klicih. Ker ne bo vedel, na katero bazno postajo je bil povezan storilec, bo zahtevo naslovil na vse operaterje. Ne samo, da med zahtevanimi podatki ne bo klica storilca, pridobljeni bodo podatki o klicih izključno nedolžnih oseb, ki so se takrat nahajale blizu mesta storitve kaznivega dejanja, in podatki oseb, ki so jih ti posamezniki klicali (na primer njihova lokacija, čeprav so bili takrat tristo kilometrov stran), doba obvezne hrambe teh podatkov pa se bo zaradi posredovanja podatkov podaljšala s 14 mesecev na deset let (kar zakon določa za hrambo policiji posredovanih podatkov)!

Zasebnost jih ne zanima

Predlagatelj sprememb niti približno ni analiziral posledic predlaganih ukrepov. Še huje, na javni obravnavi smo slišali tudi naravnost šokantne argumente predstavnika sektorja za kaznovalno pravo in varstvo človekovih pravic (?!) na ministrstvu za pravosodje, kot je ta, da če smo enkrat že sprejeli obvezno hrambo podatkov, kjer se večinoma hranijo podatki o nedolžnih, in to ni bilo izpostavljeno kot sporno (a policija brez odredbe sodnika vendarle ne more do njih), potem tudi takšen ukrep pridobivanja podatkov za bazne postaje ne bi smel biti ustavno sporen. Takšni argumenti nas resnično skrbijo, saj jasno kažejo na dejstvo, da smo se znašli v obdobju mračenja, kot bi rekel sodnik Douglas.

Če se vrnemo k uvodnemu razmišljanju o zasebnosti in vlogi informacijskega pooblaščenca, ne moremo mimo nekaterih zanimivih lastnosti boja za obvarovanje zasebnosti. V prvi vrsti gre za težko delo, saj ta naloga pomeni varovati nekaj, kar težko definiramo, na drugi strani pa stojijo klasični demagoški prijemi - če hočemo imeti varnost, se moramo odreči delu zasebnosti. Terorizem, pedofilija in kriminal, to je treba preganjati za vsako ceno, mar ne?

Že iz hierarhije potreb po Maslowu je jasno, da bo igranje na strune varnosti hitro odbrenkalo konec dolgotrajnemu pojasnjevanju varuhov zasebnosti.

Poleg tega pa se v Sloveniji soočamo z izrazitim pomanjkanjem nevladnih organizacij, ki bi jih sploh zanimala zasebnost, splošna javnost pa zasebnost, jasno, razume praviloma takrat, ko poseg vanjo začuti na lastni koži. Ob sprejemu obvezne hrambe podatkov v elektronskih komunikacijah (data retention) je na ulicah štiridesetih nemških mest na tisoče ljudi protestiralo proti uveljavitvi takšnih ukrepov. Koliko jih je protestiralo pri nas?

Pooblaščenec se je moral pri spremembah zakona o kazenskem postopku boriti do samega bridkega konca, in kot vse kaže, so poslanci z obeh strani političnega parketa le razumeli naše argumente, da je treba takšne ukrepe uvajati skrajno previdno in premišljeno ter da posegi v zasebnosti niso dopustni brez strogega testa sorazmernosti - samo domnevna učinkovitost pregona še ni dovolj.

Žal morava vse predlagatelje ukrepov, ki nesorazmerno posegajo v naše temeljne pravice, razočarati. Čeprav včasih osamljeni glas, bo informacijski pooblaščenec ostal glasen opazovalec okolja in varuh luči, da ne postanemo nemočni ujetniki teme.