Uradna razlaga gostitelja je bila, da povabilo ni sporno, saj je papež tudi državnik, predstavnik Vatikana. Kritiki so takoj odgovorili, da je hkrati tudi verski vodja najmočnejše verske skupnosti na svetu in torej govora nikakor ni mogoče razumeti drugače kot poskus brisanja meje med laično državo in Cerkvijo, predvsem pa kot poskus Vatikana, da skozi parlament doseže večjo odmevnost svojih idej.

Nemčija je za papeža nedvomno izziv, vreden 30 milijonov evrov, kolikor bo Cerkev ta obisk stal. In nikakor "ne bo šlo za religiozni turizem", kakor se je v nedeljskem pogovoru s teologinjo in ostro kritičarko katoliške cerkve Uto Ranke Heinemann, avtorico knjige Ne in amen, že vnaprej opravičeval, ne da bi ga ona sploh obtožila česa podobnega. Joseph Ratzinger se je v Nemčiji rodil in deloval, a rimskokatoličanov je v Nemčiji le okoli 30 odstotkov, toliko je tudi protestantov, 5 odstotkov je muslimanov, največ, skoraj 35 odstotkov, pa je neverujočih. Kritika nemških neverujočih do papeža in cerkvene politike, ki se ji v marsičem pridružujejo tudi protestanti in predstavniki drugih verskih skupnosti, ima dolg seznam: od vprašanja žensk do pedofilije, od odnosa do abortusa, kontracepcije in homoseksualcev do finančnih malverzacij katoliške cerkve. In seveda vloge Cerkve med drugo svetovno vojno in njenega mnenja o holokavstu - papeževo odločitev, da prekliče ekskomunikacijo britanskega škofa Williamsona, ki je zanikal holokavst, je nedavno okarala celo kanclerka Angela Merkel, katere oče je bil luteranski pastor.

Rimskokatoliška cerkev je v zahodnem svetu v težavah kot morda še nikoli, in tisoče mladih vernikov, ki ob papeževih obiskih mahajo z zastavicami, niso resna rešitev za njeno prihodnost: v sedemdesetih letih smo z enako vnemo hodili molit na rock koncerte, a je le redkokdo zaradi tega ostal rocker; kdor je, je pri naših letih rahlo smešen. Papeževi obiski in romanja nasploh so namreč najbolje organizirani in plačani turistični dogodki, kjer je poskrbljeno za vse, veliko bolje kot na premnogih drugih prireditvah, na katerih mladi v teh kaotičnih časih iščejo sebe, smisel ali zgolj družbo.

Tisto, kar vleče katoliško cerkev navzdol, so namreč njeni lastni grehi, za katere se ne zna ali noče iskreno spokoriti - kovačeva kobila je spet bosa. Ti grehi so tako številni, da se človek res ne more načuditi usmiljenosti Boga: če pustimo ob strani dolgo zgodovino nasilnega pokristjanjevanja in pridiganja ljubezni z ognjem in mečem v rokah, je za njeno moralno avtoriteto nadvse sporno ravnanje Cerkve v drugi svetovni vojni, ko je v strahu pred komunisti paktirala s samim hudičem v Hitlerjevi podobi (in se hkrati iznebila še judovske konkurence).

V povojnem obdobju se je vrsta grehov spremenila, ne zmanjšala: biznis, ki se ga je šla Cerkev od vojne naprej, ima z Jezusovim naukom toliko skupnega kot nekdanji pornografski program T2 z brezmadežnim spočetjem. Slovenski primer je krasen: mariborska škofija je s svojim bankrotom v blato potisnila več slovenskih bank, sanirali pa jih bomo seveda vsi državljani, ne le verniki. Denar Cerkvi prav nič ne smrdi, še posebej če ga pobira nenadzirano in neobdavčeno ali če ga črpa iz ubogega državnega mošnjička. Njeno bolj ali manj odkrito vpletanje v politiko držav, predvsem tistih vzhodnoevropskih, pa ni nič drugega kot novi duhovni kolonializem (z manj duhovnimi, čisto tuzemno materialnimi apetiti).

Največ škode njenemu ugledu pa niso povzročili ne umazani posli ne politična mešetarjenja, ampak pedofilija, saj v nasprotju z zamegljenostjo prvih dveh rabot, v katerih je sodelovala tudi lepa vrsta politikov, zloraba otrok predstavlja preprost greh in jasno definirano žrtev. Ker je bil Ratzinger seznanjen s premnogimi tovrstnimi zločini, a ni ustrezno ukrepal, so odvetniki žrtev prav te dni na haaškem sodišču zoper njega vložili predlog obtožnice. Seveda je bilo takoj slišati, da ta ne bo sprejeta, saj bi to zamajalo celotno Cerkev in še kaj, a sam predlog odpira zelo pomembno vprašanje: je verski voditelj, potem ko je Haag že sodil predsednikom suverenih držav, nedotakljiv pred posvetnim zakonom? Je to nekakšno sprevrnjeno razumevanje ločenosti cerkve od države? In ali velja tudi za islamske verske vodje?

Verski nauki imajo po definiciji težave z demokratičnostjo, saj ne priznavajo svobode mišljenja in v prvi vrsti predpisujejo ubogljivost in podrejenost verskim dogmam. Toda kaj bi se zgodilo, če bi obtožnico sprejeli, če je dokazov dovolj? Bi papež, tako kot Tito, Milošević in Janša, razglasil, da "ne priznaje ovaj sud"?

Kajti če je v pedofilskih aferah kaj zares sporno, je točno to: cerkveni voditelji so zločine prikrivali civilnim oblastem. Zadeve so urejali v skladu s kanonskim pravom in na način, ki človeku obrne želodec: pedofilske duhovnike so prestavljali iz ene fare v drugo; civilni pedofili so šli v zapor.

In končno, papež je nemško zakonsko ureditev za istospolne označil za "legalizacijo zla", za hudičevo delo. To slaboumno arogantnost si je privoščil do najmočnejše demokratične države v Evropi, njen politični vrh pa ga je v paniki pred sedanjim upadom volilne podpore povabil prav v parlament, ki je ta zakon sprejel! In to v Berlin, ki ga je podpredsednica parlamenta in predsednica sinode evangeličanske cerkve, Katrin Göring-Eckardt, poimenovala svetovna prestolnica homoseksualnosti - razkrita geja sta tako pravkar ponovno izvoljen berlinski župan kot nemški zunanji minister.

Pred papeževim nastopom v parlamentu, ki ga bodo pospremile demonstracije pod geslom "Nobene moči dogmam!", torej ni vprašanje, ali bo govor politično zlorabil, ampak zakaj mu država financira PR. In ali je politično modro v teh težkih časih netiti prepire? Se je nemška politika začela zgledovati po slovenski?

* Ne, hvala