Svetovna zarota
(proti domačemu kverulantu)
Kot je na predstavitvi strankinega programa razvoja Slovenije še povedal Rupel, se SDS zavzema tudi za to, da bi v ustavo, v kateri diplomatska služba zdaj ni omenjena, vnesli člen o tem, da ravnanje diplomatov ne sme biti strankarsko pristransko.
Dr. Dimitrij Rupel, kandidat za šaljivca leta
***
"Zunanji minister Dimitrij Rupel, ki ima najbolj vidno vlogo pri predsedovanju Slovenije EU, ostaja nepredvidljiva figura. Občasno je spretno vodil zakulisna pogajanja med evropskimi voditelji, medtem ko je ob drugih priložnostih s svojimi mestoma impulzivnimi pripombami zakompliciral še trajajoča pogajanja." Kljub njegovim "samooklicanim spretnostim" pa Colemanova ugotavlja, da ga ne v domačih ne v mednarodnih krogih ne marajo preveč, saj njegove neobrzdane manire razumejo kot znamenje arogance…
Iz depeše nekdanje odpravnice poslov na ameriški ambasadi Maryruth Coleman, marca 2008 (Delo, 5. septembra 2011, po Wikileaksu)
***
Poleg tega pa mi to jemlje čas. Jaz imam veliko dela in vsak ponedeljek sedeti tukaj pomeni, da imajo moji politični tekmeci veliko prednost v tem času, ko je koalicija razpadla.
Janez Janša, Ruplov protikandidat za šaljivca leta
***
Eno je gotovo. Od česar koli že se v slovenski politiki umira, se gotovo ne od dolgčasa. Res neverjetno! Dnevno se dogajajo tektonski premiki, pa jim utegnemo komaj za silo slediti. Po eni strani razpad, tako rekoč gnitje pri živem telesu, nekoč na uspeh obsojene levice, po drugi strani pa sodni proces, kakršnega ni bilo. A to še ni vse. V ozadju se dogaja Wikileaks. Tokrat zares. Splet radosti in bolečine! Radost, ker je branje nadvse zabavno, bolečine zato, ker je zabava nadvse bridka. Naši veliki prijatelji nas (no, naše politike) imajo za lokalne posebneže z grandomanskimi idejami. Seveda je takšna obravnava Slovenije in slovenskih politikov žaljiva in je še enkrat več spričevalo ameriške neobvladljive in neozdravljive arogance. A žal je zapisanih preveč trpkih resnic, da bi zgolj odmahnili z roko. In nobenega razloga ni, da bi sumili, da si vse skupaj preprosto izmišljajo. Da v resnici nimajo pričevanj iz prve roke. Tako šele zdaj vidimo, kako pomembno dejanje je Assangeev Wikileaks. Če je kdo dvomil, se zdaj ne more sprenevedati: slovenska zunanja politika je popolnoma instrumentalizirana, neavtonomna, podrejena. A kaj Wikileaks! V zadnji Mladini so razkrili, da nas ne nadzoruje in krmari samo veliki brat, ampak tudi južni sosed. Mladina je objavila faksimile depeše, iz katere sledi, da je hrvaška diplomacija leta 2007 pred državnozborskimi volitvami v pogovoru s slovenskim veleposlanikom grozila, češ da "se lahko zgodi marsikaj, še posebno če bodo v javnost prišle zadeve, ki so se dogajale v letih 1990, 1991 in 1992. Slednje bi bilo zelo neugodno za slovensko politiko".
Kaj Slovenci! Avstrijci, Finci, Američani, Hrvati… Vsi! Svetovna zarota! Ni čudno, da se poštenjak, namesto da bi delal politiko, poti po sodiščih… Ne samo ko ga tožijo, ampak ko je tožnik. Poznate kakšnega politika, ki je vložil toliko tožb kot Janša? Poznate kakšnega, ki jih je vložil vsaj pol toliko? Težko ga boste našli. Janša spada med politike, ki radi kritizirajo sodstvo in sodne zaostanke. Hkrati pa smetijo sodišče s kverulantskim izpadi. Ravno včeraj je dobila epilog tožba proti Slavku Ziherlu. Še enkrat več se je Janša moral umakniti. Zahteval je javno opravičilo in odškodnino za izrečene kvalifikacije o njem v javnem pismu, ki ga je Ziherl napisal Pahorju ob imenovanju Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca za zunanje zadeve. Pa se je na koncu zadovoljil z ugotovitvijo, da je Ziherl kvalifikacije o njem (da je s svojim načinom vladanja ogrožal občečloveške vrednote) izrekel, ko je kritiziral Pahorjevo politiko. Kakor je tudi dejansko bilo. Nobenega umika izjave, nobenega preklica, opravičila, odškodnine več. Seveda pa ne gre dvomiti, da bodo Janševi privrženci videli v tem umiku vseh zahtevkov še eno veliko zmago. Kot vedno.
Če elementarna razsodnost postavi bralca v nelagoden položaj, ko bere, kako enostavno, grobo in učinkovito so sosedje stisnili (in bodo po potrebi še stiskali) Janšo ter kako je posledično lahko slovenska diplomacija in zunanja politika ranljiva, ima Janša seveda za svoje "argumente" lojalne vernike. V SDS se retorično sprašujejo: Kako pa vemo, da je šlo za arbitriranja o meji? Kaj pa če so imeli v mislih kaj drugega. Na primer? "Lahko na primer Hrvaška razpolaga s podrobnejšimi zapiski pogovorov med slovenskimi, bosanskimi in hrvaškimi komunisti leta 1991 na Otočcu, kjer so kovali novo Jugoslavijo, ali pa se navedki nanašajo na sestanek Boruta Pahorja s podmladkom hrvaške SDP iz istega obdobja," pravijo. Vsekakor. Hrvaška vlada je leta 2007 izsiljevala desno Janševo z grožnjo objave domnevnih sestankov slovenskih, hrvaških in bosanskih komunistov! Da to verjameš, moraš res biti predan, da ne rečem butast vernik.
Najbrž se po takšnih slepih vernikih kolca modrim voditeljem levega trojčka. Takšnega luksuza pač nikoli niso doživeli. Svojim volilcem pač ne morejo prodajati bučk. Zato se zdaj, ko je že vse zamujeno, ko je že prepozno za kakršne koli rešitve, išče domnevne čudežne instant stranke in odrešitelje. Kot je Hitler v tednih dokončnega poraza iskal Wunderwaffen. Ne brez razloga, kajti v situaciji, kakršna je, in se najbrž ne bo spremenila do volitev, pomeni potencialna volilna izbira Zares (pa v komaj kaj manjši meri tudi LDS) prazno naložbo in pomanjkanje politične inteligentnosti. Izbira vsebinsko dezorientirane SD pa kar pomanjkanje splošne inteligentnosti. A kakor koli. Zdaj so dali na urnik konceptualne debate. V katerih je popolna pojmovna zmeda. Tri pojme med seboj mešajo, ko drug drugega podučujejo: projekt ustavitve zmagovitega Janševega pohoda, vodenje levega trojčka in konceptualna vprašanja levice (kako misliti levico?). Če je pogosto omenjanje Jankovića (kar, kot zdaj kaže, itak ni realno) mogoče vezati zgolj na recept simptomatskega zdravljenja (ustavitve zmagovitega pohoda JJ), je treba razlikovati med pojmoma politične in konceptualne levice. Politična levica so tri, skupaj z DeSUS morda celo štiri stranke, ki nagovarjajo levo volilno telo ne glede na to, kam se akterji vštevajo. Ker so se voditelji zaplezali, diskreditirali, izgubili zaupanje in podporo, bi se morali umakniti, da bi strankam ustvarili vsaj malo možnosti na prihajajočih volitvah. A politična levica ne odgovori na konceptualna vprašanja levice. Ki so pomembna, a jih v tem skorajda predvolilnem času ni niti mogoče niti priporočljivo reševati. Energijo naj raje usmerijo v snovanje kredibilnega moštva. Če je še kaj imajo. Energije namreč.
Vsekakor pa jo ima vrhovni konkurent. Če ste zgornji citat razumeli, kot da se pritožuje, ker ima pregosto (enkrat na teden) sodne postopke, ste se zmotili. On bi jih imel vsaj dvakrat na teden. Poleg tistih, ki so posledica njegovih tožb.
Hja. Pred mnogi leti, ko je Janša poleti rekel, da ne bo šel na dopust, sem zapisal, da je to dokaz, da nesreča nikoli ne počiva. Sedanja želja, da bi ga praktično vsak dan spremljali v sodnih dvoranah, je dokaz več, da krilatica drži.
