Miroslav Bertoncelj

Za križarje se dandanes razglašajo tudi veliko nevarnejši verski fanatiki in neprištevni ubijalci, ki verjetno slabo poznajo križarsko obdobje. To se je na Bližnjem vzhodu končalo davnega leta 1302, ko so templjarji opustili svojo zadnjo trdnjavo na sirskem otoku Arwad.

Ni pa čudno, da okoli križarjev vlada zmeda in jih nenehno izkoriščajo za različne zlorabe, ko pa še zgodovinopisje ni povsem razjasnilo njihove vloge. Zgodovinarji se kregajo, denimo, okoli števila križarskih pohodov. Ali jih je bilo sedem ali devet?

Mladi v prvih vrstah

Tudi mladina se je leta 1212 na tako imenovanem otroškem križarskem pohodu odpravila proti Jeruzalemu, ki tudi ni bil cilj vseh križarjev. Četrti križarski pohod je bil uperjen proti Bizancu. Njegov motiv tudi ni bil toliko verski kot politični in gospodarski, saj ga je izzvala Beneška republika, ki je želela oslabiti Bizantinsko cesarstvo, kar ji je tudi uspelo. Ironija zgodovine pa je, da so prav Bizantinci povzročili nastanek križarjev. Tako kot je še hujša ironija, da so križarji z oslabitvijo bizantinskega imperija po četrtem pohodu v Evropo z vzhoda spustili islam, proti kateremu so se primarno borili in je na Pirenejskem polotoku že bil na kolenih.

Ključno za razumevanje križarjev je njihovo rojstvo in prvi križarski pohod, ki je bil tudi edini uspešen in je muslimanom iztrgal Jeruzalem.

Pred Kristusovim mestom je po legendi zatisnil oči najbolj slavni križar, angleški kralj Rihard Levjesrčni. Očitno se je zavedal, da nikoli ne bo prestopil njegovega praga. Kljub temu je zavoljo njegove prisotnosti in udeležbe drugih tedanjih evropskih vladarjev (nemškega cesarja Friderika Rdečebradca, francoskega kralja Filipa II., avstrijskega vojvoda Leopolda V.) ter verjetno sploh največjega števila vojakov, ki so si kdaj koli nataknili križ, tretji križarski pohod v letih 1189-1192 med ljudmi najbolj znan. Navsezadnje se je Rihard Levjesrčni spopadel z najhujšim nasprotnikom križarjev, zloglasnim sultanom Saladinom, ki je po bitki pri Hattinu 2. oktobra 1187 vkorakal v Jeruzalem in tako končal 88 let dolgo križarsko vladavino, ki so jo izborili križarski pionirji.

Saladina so poraženi kristjani še stoletja obtoževali brutalnosti, čeprav ni naredil napake prvih križarjev. Ti so po osvojitvi Jeruzalema pobili večino Jeruzalemčanov, ne glede na barvo, starost, narodno pripadnost ali vero. Saladin je preprečil kakršenkoli pokol. Do danes je tudi ostal največji muslimanski junak, s katerim se vsi muslimani primerjajo, ga častijo in občudujejo, tako zmerneži kot skrajneži,

Gotovo je, da so bili križarji odgovor na širitev islama. Ta je po nastanku v prvi polovici 7. stoletja z neverjetno naglico osvojil Arabijo, Perzijo, severno Afriko in skoraj ves Pirenejski polotok.

Ponovna osvojitev Španije je bila usmerjena proti cvetočim mavrskim deželam Al Andalus, kakor so Arabci klicali svoj del Iberijskega polotoka. Pa ne samo na njem. Islamski svet je po hitrih osvajanjih doživljal obdobje gospodarske, kulturne in znanstvene rasti, medtem ko se je Evropa utapljala v mračnem srednjem veku. Njen edini razviti del je bil Balkan oziroma Bizanc.

Bizantinsko cesarstvo se je krčilo in širilo, dokler je ni krepko omajal prihod turških Seldžukov. Prišli so iz azijskih step, prevzeli perzijsko kulturo in vero preroka Mohameda, ohranili pa svoj bojeviti nomadski značaj. A Bizantinci so imeli srečo, da je seldžuški sultanat po smrti šaha Malika leta 1091 razpadel med njegove sinove in nečake, ki so se sovražno razšli, kar je kasneje koristilo tudi križarjem. Sprva je seldžuške razprtije hotel izkoristiti Aleksij I. in povrniti izgubljena ozemlja. Seldžuški prihod na sveto zemljo pa je porušil versko toleranco, saj so po eni strani zaprli kopenske poti krščanskim božjepotnikom, namenjenim v Jeruzalem, in po drugi strani v njem razpihovali versko nestrpnost. Iz Palestine so začela prihajati poročila o preganjanju in mučenju kristjanov, kar je spretno izkoristil Aleksej Komnen. Bizanc je veljal za čuvaja Kristusovih relikvij. Zato je bilo njegova rešitev nujna, tako kot ponovna osvoboditev Jeruzalema, ki je bil v arabskih rokah od leta 638.

Poziv za pohod

Sredi šampanjskih vinogradov stoji mogočen kip Urbana II., ki v levici drži križ in z desnico kaže proti Jeruzalemu. Bilo je za njegovega časa, 27. novembra 1095, v Clermont-Ferrandu, ko je pod ugaslimi ognjeniki Auvergne izbruhnilo križarsko gibanje. Predzadnji dan koncila je Urban II. napovedal zelo pomembno sporočilo. Zbrala se je ogromna množica ljudi vseh slojev, ki je slišala goreč govor: "Do nas je prišla grozna novica. Ljudstvo perzijskega cesarstva, razvpita, od boga odtujena rasa, rod, ki je svoje srce usmeril v napačne cilje, je vdrla v krščanske dežele in jih opustošila z ognjem, mečem in ropanjem." Opisoval je strahotno stanje in med drugim zahteval: "Tisti, ki so do sedaj vojevali nepošteno osebno vojno proti vernim, naj se zdaj obrnejo proti nevernikom in z zmago končajo vojno, ki se je začela že dolgo tega." Nenadoma so se med njegovo pridigo pojavili klici: "Bog tako hoče (latinsko Deus lo vult)!" Kakor iz nič so se nenadoma pojavili križi iz blaga in množica si jih je pritrjevala na oblačila. Petnajsti avgust 1096 je bil določen za dan odhoda. Papežev ukaz se je bliskovito razširil po Evropi. Ostaja vprašanje, ali je podcenjeval tedanje gospodarsko stanje ali morda nekje v ozadju špekuliral z njim, saj očitno ni bilo preveč rožnato. Na pot namreč sprva sploh niso šli plemiči in vitezi, ki jih je prvenstveno nagovarjal, ampak najnižji sloji družbe.

Ni nepomembno, da je Urban II. tudi siromakom ponudil pravično plačilo, odpustitev vseh grehov, če se podajo proti Jeruzalemu. Prve žrtve križarjev so bili Židje in Evropejci. Križarski pohod ubogih se je klavrno končal pred vrati Nikeje, tako da so bili reveži tudi prvi, ki so padli pod ostrimi muslimanskimi puščicami in meči. Le peščica je počakala vojake, ki jih je pričakoval Aleksij I.

A tako kot so ga presenetili slabo oboroženi in neizkušeni kmetje, so ga še bolj zaskrbele množice vojsk, ki so prihajale z različnih koncev. Zlasti Normani, ki so mu pred tem iztrgali južno Italijo. Vodila sta jih Bohemund Tarantski in njegov nečak Tankred. Pohoda se nista udeležila zgolj iz verskih motivov, ampak so ju tako kot druge plemiče in viteze pritegnili ozemlje, posestva in bojni plen. Grof Rajmond Touluški (prispel je po težavni poti ob dalmatinski obali Jadrana) in vojvoda Godefroy Bouillonski sta skupaj z Normanoma poveljevala prvim križarjem. K slogi jih je prisilil že Aleksij I., ki jih je mlačno sprejel in jim pred nosom spodnesel prvi veliki plen, Nikejo. Po tem dejanju je bizantinski cesar postal nezanesljiv in zahrbten zaveznik v očeh križarjev. Dolgoročna posledica te zamere je bil četrti križarski pohod, ki se je končal z opustošenjem Bizanca.

Neprijetna izkušnja

Po tej neprijetni izkušnji z Aleksijem I. so na sovražnem ozemlju še bolj strnili svoje vrste, saj so se zavedali, da so prepuščeni samim sebi. Edino pomoč so pričakovali z neba. Zato so (iz)redni cerkveni obredi spremljali križarje tako kot bitke, ropanja, prostitutke, lakota, suša, veselice, zvijače, diplomacija. Relikvije in nadnaravni pojavi so jim dvignili moralo, tako da so zmagovali v odločilnih bitkah. Videti je bilo, da bog resnično hoče, da osvojijo grob njegovega sina. Tako se je rodil mit nepremagljivih Kristusovih bojevnikov.

Mit križarske nepremagljivosti se je v krščanskem svetu ohranil do danes, čeprav so ga muslimani porušili že leta 1144, ko je padla prva križarska grofija Edessa in sprožila drugi križarski pohod. Večina križarjev ni uživala sadov svojega uspeha. Njihove usode so bile podobne usodam protagonistov prvega pohoda. Rajmond Touluški je leta 1105 umrl v svoji novi kneževini Tripoli, potem ko je odklonil krono Jeruzalema. Njej se je odrekel tudi Godefroy Bouillonski, vendar je postal prvi križarski vladar Kristusovega mesta, a samo za leto dni. Papež Urban II. pa sploh nikoli ni izvedel, da so križarji uresničili njegov cilj, čeprav je umrl dva tedna po njihovem zavzetju Jeruzalema. Križarji so se dve stoletji na Bližnjem vzhodu obdržali s pomočjo legendarnih križarskih viteških redov - templjarjev, hospitalcev in tevtoncev, odlično utrjenih utrdb, kot je legendarna sirska trdnjava Krak de Chevalliers, in zlasti z vsestranskim sodelovanjem z muslimanskimi Arabci.