Čeprav se snovalca programa, brata Grašič, najverjetneje nista niti zavedala, mu lepšega pomenskega posvetila z Jazz Ahead Picante uverturo v letošnji kamp nista mogla pripraviti. Poigrajte se malo s termini in vse vam bo jasno - jazz gre (tudi v Kranju) naprej, še vedno bo pikanten, vznemirljiv in inovativen, pa naj gre pri tem za vrnitev v tradicionalne vode ali raziskovanja novih slišnih dimenzij. In memoriam na čelu z Georgiom Famom in prijatelji je bil logičen že sam po sebi. Mogoče je bil tudi to razlog, da se gospod "Yeah, yeah" ni naprezal na skupinskem špilu in je naključne poslušalce raje seznanjal o svojem prijateljevanju z Garyjem Brookerjem in Vanom Morrisonom. Iz sorodnega soula je z brezmadežnimi motown (The Four Tops) in "klateškimi" referencami na letošnji kamp prvič prišel tudi Scott Devine in že na premieri takoj navdušil. Prvič smo se izpod zvezd tokrat na "post-postsession" preselili tudi v klub Prešernovega gledališča, kjer so se muzike v maniri "vzemi instrument v roke in se pridruži" dogajale do zgodnjih jutranjih ur.

Na splošno je mentorski špil rezerviran za kolaž stilov, od jazza do popa in nazaj, kjer izbrane muzike nimajo dominantnega načela. Po večini so odvisne od nosilca hipne ideje, njegovega žanrskega zaledja in komunikacijske "strpnosti" soigralcev. Standardi (So What) se tako razrahljajo, se večkrat zapletejo in spletejo v duhovit potpuri nadigravanj, kdo bo koga presenetil, če je kaj takega sploh še mogoče. Ravno to je tista privlačnost, ki nastopu dvigne dinamiko, hkrati pa je to zanimivo za obiskovalce različnih glasbenih okusov. V igrah, ki so sproščene in komunikativne, se namreč "zaslišijo" in v njih prepozna(va)jo različne odtenke skladb. Tak primer je bil zlasti eden najbolj prirejanih songov Sunny (z njo se je leta 1966 na lestvice prebil Georgie Fame), ki je imel prepoznaven uvod in zaključek, vse vmes pa je bilo prepuščeno vznesenemu dialogu kitarista Primoža Grašiča in pianista Emila Spanyija. Fanta sta "sončno" namreč oklestila vseh nepotrebnih mediger in osnovno melodijo - da bi jo lahko ponovno sestavila nazaj - "slekla" do obisti. Vmes sta z inštrumenti zapletla različne stilske prvine, kar je njunemu jazzu dalo še toliko privlačnejše tehnične koordinate. Nekateri bi rekli, da sta odprla vrata za vse, kar jima pade na pamet v danem trenutku. Kolektiv kot celota se je najbolj "razživel" v nekaterih bluesih, kar pa z vidika "promenadne" postavitve odra ni bilo ravno prijetno za zbranega poslušalca. Zato sta Route 66 in Georgia On My Mind z vokalistko Ines Reiger in nekaterimi pevskimi intervencijami Georgia Fama delovali toliko bolj primerno za veliki finale - kar pa se je pozneje izkazalo predvsem kot spodobno povabilo v klub, kjer smo potem ob veliko bolj "free" zvokih čakali na jutro.