Bojim se, da nič.

Nekateri evropski politiki so izrazili naklonjeno razumevanje do pogledov Andersa Breivika, norveškega evroterorista. Uradniki so dogodke protokolarno obžalovali in obsodili. Nekateri so govoričili o strpnosti, ker to nič ne stane, nikogar k ničemur ne obvezuje in ni politično tvegano. Nisem pa zasledil, da bi kdo od evrokratov zahteval ali vsaj opozoril, da bi bilo treba kaj storiti, ali da bi bilo treba razmisliti o tem, kaj bi bilo treba storiti, da bi se podobni dogodki v prihodnosti preprečili. Nihče ni obsodil skrajne desnice, ki ji pripada Breivik, in kolikor je le bilo kaj kritičnega govorjenja o njej, je bilo take vrste, da mora ostati brez konsekvenc. Z Breivikovim evroterorističnim podvigom je skrajna desnica v Evropi nehala obstajati: prenehala je biti skrajnost. Zdaj imamo samo še desnico. Levi politični establišment, ki pridno prisvaja desno političnoekonomsko ideologijo, pa ni sprožil alarma zato, ker se danes v Evropi socialiste - otroke socialistov - ubija. To bo zdaj normalni sestavni del evropskega političnega življenja.

Na Norveškem so o evroteroristčnem dogodku seveda govorili več kot drugje po Evropi. Sporočila norveških politikov, ki sem jih prebral, so taka, da imam občutek, da podcenjujejo težo dogodka, kar ne pomeni nič drugega, kot da resnosti evroterorizma ne razumejo in položaju, v katerem smo vsi Evropejci, ne le Norvežani, niso dorasli.

Norveški premier Stoltenberg je ob spominski žalni slovesnosti pozval ljudi, naj skrbijo drug za drugega in naj bodo čuječni do nestrpnosti. Poziv, naj ljudje skrbijo drug za drugega, bi bil popolnoma na mestu, če bi šlo za žalovanje. Ob formalnem zaključku žalovanja pa bi vsaj jaz od državnika pričakoval, da bi povedal kaj o tem, kako bo država skrbela za ljudi in njihovo varnost. Kajti če država za to ne bo skrbela, bo tudi čuječnost ljudi do nestrpnosti prej vir nevarnosti kot obramba pred njo. Brez državne sankcije lahko ljudje ali govorijo z nestrpneži in upajo, da jih bodo spreobrnili (za kar ni praktično nobene možnosti), ali vzamejo sankcioniranje nestrpnežev v svoje roke (kar je recept za nasilje).

Takole je govoril norveški državnik: "Potrebujemo vas. Prav vsakdo od nas, ne glede na to, kje živite, ne glede na to, katerega boga častite, lahko prevzame odgovornost in varuje svobodo... Skupaj smo veriga skrbi do drugega, demokracije in varnosti, ki je ni mogoče pretrgati - to je naša zaščita pred nasiljem." Sliši se lepo, nerodno je le, da govorec ni bil kakšen pastor ali kurat. Če tako govori državnik, lahko v tem vidimo ali izraz nevarne ideologije, ki razglaša, da sta ljudstvo in država eno in isto (medtem ko je moderna država postavljena prav na nepremostljivi razliki med ljudstvom in javno oblastjo), ali nič manj nevarne ideologije drugega kova, ki uči, da država ni potrebna in jo je treba, če nič drugega, oklestiti na minimum.

Ne potrebuje država ljudi, temveč ljudje potrebujejo državo. Zato jo tudi imamo. Ljudje so si postavili državo, da bi jih varovala - najprej drugega pred drugim, potem pa vse skupaj pred zunanjim sovražnikom. Temeljni element zaščite pred nasiljem, ki karakterizira moderno obliko javne oblasti, državo, je monopol nad nasiljem. Zaščita pred nasiljem ni naša skupna skrb, ampak naloga, za izvrševanje katere smo kot avtorji države avtorizirali državno oblast. V nasprotnem primeru bi bili taki kot Breivik. Ta evroterorist je prevzel skrb za varnost v svoje roke.

Realistično gledano norveški premier, ko se odpoveduje odgovornosti, ki jo država po definiciji ima, govori tako, kot govori večina državnikov v teh naših časih. Državniki so le še takrat, ko je treba reševati banke, ki so "prevelike, da bi smele propasti", in pošiljati vojsko v Azijo in Afriko. Ampak kulturniki govorijo podobno. Pisatelj Jo Nesbo je ocenil, da bo Breivkov masaker spremenil pisanje kriminalnih zgodb, obenem pa menil, da kakšne druge spremembe niso potrebne. "Vrniti se moramo k normalnemu življenju," je rekel in splošno občutje med Norvežani ubesedil takole: "Naj bo to nekaj, česar ne bomo pozabili, vendar ne spreminjajmo načina, na katerega strežemo rečem." In na lokalnih volitvah, ki se približujejo, je treba posvetiti pozornost "dejanskim političnim problemom". Breivikov pokol torej ni "dejanski politični problem" niti nima nobene zveze z našim "normalnim življenjem".

Ljudje, ki niso ne politiki ne kulturniki in katerih glas običajno slišimo le, ko ga prefiltrirajo javnomnenjske raziskave, vsaj v nekaterih pogledih mislijo precej drugače. Zgovorno je, da zahtevajo za zločine, kakršen je bil Breivikov, ostrejše kazni, kot jih predvideva norveški kazenski zakonik. Zahtevajo torej spremembo kazenskega zakonika. Pravosodni minister je odgovoril, da se o tem ne sme odločati "v paniki". Parlament po mnenju komentatorjev pred takim pritiskom ne bo popustil. Ostrejše kazni podpirajo le stranke, ki smo jim do nedavnega rekli skrajno desne.

Akademske avtoritete mislijo podobno kot pravosodni minister. Ljudje reagirajo pod vtisom dogodka, politiki pa takim "spontanim reakcijam" ne podležejo, pravi Hanne Marthe Narud, politologinja na univerzi v Oslu. Njena razlaga pove več kot vse znanstvene raziskave. Referenčna točka je kajpak teroristični napad septembra 2001 v ZDA. "Leta 2001 je bilo tako, kot da bi nekdo napovedal vojno ZDA, kar so Al Kaida in tiste skupine v resnici naredile." Norveški primer je drugačen: "To, v nasprotju (z ZDA leta 2001), je, kot je videti, dejanje ene osebe, ki je bolna ali je pletla svoje misli v popolni izolaciji od sveta. Na podlagi dogodkov, kakršne smo imeli na Norveškem, ne morete sprejemati zakonov."

Gospa je zelo liberalna z dejstvi in pojmi in vse elemente njene razlage je mogoče problematizirati. Ampak potem bi izgubili izpred oči logiko razlage. To je logika, ki kroji našo zgodovino. Razlika med dvema terorističnima napadoma je v tem, da so enega po prevladujočem mnenju zakrivili muslimani, drugega Evropejec. Muslimani so naši sovražniki. Evroterorizem je naš. Proti muslimanom se vojskujemo, ker ogrožajo naš način življenja, evroterorizem ga brani, kar je neodtujljiva pravica. Vendar, ker je evroterorizem nujni sestavni del tako imenovane vojne proti terorizmu, je ta vojna konec koncev samomorilska.