Najbolj problematična sta Betis in Zaragoza, ki po izpadu v drugo ligo nista imela več dovolj finančnih sredstev, da bi izplačala bogate pogodbe. Oba kluba sta v lastne vrste zvabila nekaj zvenečih imen, s katerimi sta naskakovala celo vrh španskega prvenstva, a končalo se je povsem drugače. Zaragoza (Diego Milito, Zapater, Ayala, Aimar, Oliveira…) je v drugo ligo izpadla leta 2008, Betis (S. Garcia, Oliveira, Edu, Odonkor, Pavone, Mark Gonzalez…) pa leta 2009. Podobnih primerov je še več. V prejšnji sezoni je bilo najbolj vroče pri Rayu Vallecanu, ki se je letos uspel uvrstiti v prvo špansko ligo, čeprav njegovi nogometaši v spomladanskem delu niso dobili nobenega plačila.

Združenje španskih nogometašev (AFE) na nevzdržne razmere opozarja že dlje časa. Prvič so s stavko zagrozili januarja letos, uresničili pa so jo avgusta, dan po prijateljski tekmi med Španijo in Italijo. Predsednik AFE Luis Manuel Rubiales je stavko napovedal v družbi več kot stotih nogometašev. V prvih vrstah so sedeli tisti, ki težav z izplačili delodajalcev nimajo, a so bili prisotni iz solidarnosti: Casillas, Xabi Alonso, Puyol, Llorente, Cazorla, Arbeloa, Mata, Negredo… "Zagotavljam vam, da ne bomo pričeli z igranjem, dokler ne bodo izpolnjene zahteve združenja igralcev," je odločno zatrdil Iker Casillas.

In kakšne so zahteve? AFE od Španskega nogometnega združenja (LFP) terja takojšnje plačilo več kot 55 milijonov evrov dolgov do igralcev ter občuten poseg v zakonodajo. Med pomembnejšimi spremembami bi bila obvezna klavzula, po kateri lahko nogometaš enostransko prekine pogodbo s klubom, če tri mesece ne prejme plačila. "Ne zahtevamo nič več, kot je zapisano v pogodbah, ki so jih klubi sami podpisali," je dejal Luis Manuel Rubiales, ki zahteva tudi drugačno ravnanje ob bankrotih klubov, kar ne sme biti razlog, da igralec ne dobi dogovorjenega plačila. Predsednik LFP Jose Luis Astiazaran poudarja, da določenih želja nikoli ne bo možno uresničiti. "V nobenem drugem sektorju nimajo zagotovljenih plač. Tega od nas preprosto ne morejo zahtevati," pravi Astiazaran, ki je predstavil nekaj rešitev. Podal je predlog, da bi se v prihodnji štirih letih zagotovilo poseben sklad v višini 40 milijonov evrov, iz katerega bi vsakemu neplačanemu nogometašu v prvi ligi zagotovili vsaj 240.000 evrov letnega dohodka, tistemu v drugi ligi pa 120.000 evrov. AFE je ta predlog že zavrnila, saj naj bi bilo v skladu za posamezno leto na voljo le deset milijonov evrov (7 milijonov za prvo ligo in 3 milijone za drugo), kar bi v trenutni situaciji, ko je plačilno nesposobnih sedem klubov, pomenilo, da vsak nogometaš prejme le 40.000 evrov.

Ko je bila razglašena stavka, bi morali klubi odpovedati tudi treninge in prijateljske tekme. V praksi je drugače, saj praktično vsi nemoteno trenirajo dalje, kar je pri nekaterih zaradi evropskih kvalifikacijskih tekem povsem razumljivo. S treningi prav tako nadaljujejo pri Barceloni in Realu, oba velikana pa nikakor nista želela odpovedati zadnje prijateljske tekme - Barca jo je z Napolijem odigrala sinoči, Real pa jo bo jutri z Galatasarayjem. Proti stavki nogometašev sicer najbolj glasno protestira predsednik Getafeja Angel Torres. "Če igralci niso dobili denarja že več let, potem ga bodo težko sedaj prejeli kar čez noč. Problem bi najbolj preprosto rešili, da tisti klubi, ki ne plačujejo svojih igralcev, ne dobijo licence. Ni pošteno, da sta Betis in Zaragoza v prvi ligi, ne pa denimo Almeria, ki nima težav s plačami. S stavko izgubljamo predvsem manjši španski klubi, ki redno plačujemo svoje igralce," je besen Torres, ki je jezen tudi na nogometaše. "Zakaj trenirajo, če so šli v stavko? Naj bodo doma ali pa naj gredo na zavod za zaposlovanje."