Na njegovem vrhu se Grintovci na zahodu zadnjič poženejo več kot dva kilometra visoko, dokler se prek priostrenega Tolstega vrha in zaobljenih Kriške gore ter Dobrče ne razlijejo v zelenje gozdnih obronkov nad Begunjami in Žirovnico (ki zemljepisno še sodijo h Kamniško-Savinjskim Alpam).
Je gora, ki veliko da nase in skrbi za svoj visokostni ugled na vse strani, saj je navsezadnje le prvakinja zahodnih Grintovcev, tako kot je Raduha prva tam na vzhodu. Od koder koli si jo ogledujemo, nam razkazuje svojo vitko postavo in pravilne oblike, svoje priostrene grebene in strma pobočja, ki se na severni plati spremenijo v zavidanja vredno alpsko ostenje. Več kot dovolj razlogov za intimnejše srečanje z njo. Sicer pa se je že stari Valvasor navduševal nad njo, rekoč, "da gora Storžec (kako izostreno uho za govorico domačinov je imel polihistor, mi pa pomeščanjeno opletamo s Storžičem!) leži nad Kranjem čisto sama in se vzpenja iz gmot tako visoko in špičasto k višku, kot bi hotela oblake predreti".
Kot bi hotela oblake predreti
Za goro takšnih presežnikov, kakršna je Storžič (2132 m), se seveda spodobi, da odpira svoja vrata na vse strani in ponuja takšna stopnišča v svoje kraljestvo, ki jih bodo zmogli njeni najzahtevnejši in najpohlevnejši častilci. In ker je na Storžiču tako, je najbolj prav, da damo besedo najprej mladostno zagnanim iskalcem radosti v prepadnih grapah in na ostrih, razglednih grebenih. Ti bodo svojo pot začeli pod Storžičevim severnim ostenjem, na planini Jesenje, pri Domu pod Storžičem (1123 m), kamor pridemo iz Tržiča skozi vasico Lom po cesti, in se skozi z žicami in klini opremljeno Žrelo povzpeli na zahodni greben s pomenljivim imenom Psica in po njem na vrh, sestopili pa bodo po severovzhodnem grebenu, Škarjevem robu, ne povsem lahkem, nazaj k izhodišču. Ta podvig je prav gotovo največ, kar gorniškemu srcu ponuja naša gora.
Največjega obiska je Storžič deležen z juga, od Doma na Kališču (1540 m), kjer je stičišče številnih poti iz preddvorskega vznožja, iz Bašlja, Mač in iz samega Preddvora. S Kališča se na vrh po lahki, vendar strmi poti povzpnemo prek Bašeljskega prevala (1630 m). Sem, na Bašeljski preval, lahko pridemo tudi od Kanonirja v Kokri, po razvlečeni dolini Reke in mimo planine Podstoržec. Da ne bomo ostali nedorečeni, omenimo vsaj še pot iz Trstenika mimo Povelj in skozi Krničarjev graben na Veliko Poljano (1479 m) ter čez Psico na vrh in pa dolgo, dolgo potovanje od Polajnarja v Spodnji Kokri čez Čemšenik (835 m) na Javorov vrh (1434 m) in naprej po razpotegnjenem grebenu Cjanovce (1820 m), Srednjega vrha (1853 m) in Malega Grintovca (1815 m) na Mačensko sedlo (1615 m) in prek Bašeljskega vrha (1744 m) in Bašeljskega prevala, kjer se pridružimo tistim, ki prihajajo s Kališča.
Sladokuscem z alpinističnim znanjem pa velja prišepniti, da skriva Storžič v nedrjih svoje severne stene šibko točko, Kramarjevo smer imenovano, mimo Bivaka v Storžiču (1750 m), ki pa se je ne gre lotiti brez skrbnega vodstva gorskega vodnika ali vsaj v spremstvu alpinista, ki stvar pozna od blizu. Potem bo razgled z božanske prižnice, kar vrh Storžiča prav gotovo je, še globlje v srce in dušo segajoč. S Karavankami na severu, predvsem s Košuto, smo si na dosegu roke, Grintovci kot ogromno grajsko obzidje kipijo kvišku na vzhodu, zahodno obzorje pa je seveda julijsko. Vse se vidi, od Črne prsti, prek Triglava in Škrlatice do Kukove špice. Eno samo veličastje.
