Pa vendar se zdi, da se je naše vesolje ustavilo, čas pa je začel zares teči nazaj. Neopazno in hinavsko in ne da bi kogar koli opozorilo, je vesolje tok dogodkov obrnilo nazaj. Zgodovine namreč nikoli ni konec. Tudi po koncu sveta pride vedno še en dan in treba se je znajti.
Veliki premiki bi morali biti veličasten spektakel s hitrimi obrati in vratolomnimi spremembami. Le kdo bi pričakoval, da bo eden največjih obratov v zgodovini sveta nekaj grozno počasnega in dolgočasnega. Da se bo naveličano vlekel iz dneva v dan in se igral s spremembami, ki se bodo zgolj zaradi monotonosti zazdele samoumevne.
Kako bo potekal, se mi je prvič zazdelo pred dvema letoma, ko sem se pogovarjal z visokim funkcionarjem EU, ki je na glas razmišljal o zlomu svetovnih financ in prvih znamenjih dolžniške krize na Irskem in v Grčiji. Rekel je, da smo živeli daleč prek svojih možnosti in da se bomo morali prilagoditi novim razmeram.
Na hitro sem ga odpravil, da smo v EU vstopili prav zaradi tega, da bi živeli prek svojih možnosti v svobodi, blagostanju in varnosti. To je formula, ki je Evropo naredila prijetno in privlačno. Cena za lagodno življenje je bila odpoved avanturizmu in izvirnim idejam o razvoju družbenih sistemov. Nihče ni sanjal o skupnem evropskem kontinentu, ki ga pretresajo socialni nemiri, fantazije o kolonialnih vojnah in veselje nad revščino za tiste, ki se ne znajo znajti. Če si hotel to, si se odselil na druge kontinente.
Razvoj Evrope je šel v smer, ki se je zdela za njene državljane varna. Ideja je bila, da bo današnji dan enak včerajšnjemu, jutrišnji pa današnjemu, razen avgusta, ko gremo vsi na počitnice v Španijo, Italijo ali Grčijo, ki so bile organizirane kot evropska letovišča.
Akumulacija pametnih formul se je začela že ob prelomu devetnajstega stoletja, ko so zahteve po osemurnem delavniku in splošni volilni pravici postale resne in uresničljive. Če odmislimo svetovni vojni, ki sta bili obe veliki konspiraciji proti napredku, so šle stvari sijajno naprej. Družbe so postajale vedno bolj egalitarne, enakopravnost je postala samoumevna, socialne razlike pa so se zmanjševale. Brezplačna izobrazba za vse je postala človekova pravica, zdravstveni sistemi so enako skrbeli za vse državljane. To je potem prineslo velike skoke v razvoju znanosti in tudi umetnost ni trpela. Delovni čas se je postopoma krajšal, življenjski standard pa je naraščal. Evropski sindikati so bili zgled organizacij, ki ščitijo pravice delavcev in hkrati skrbijo za ohranitev razvojnih potencialov dela. Kapitalisti so se ukvarjali z vzpostavitvijo kontinentalnih monopolov, kar je za akumulacijo bogastva veliko bolj blagodejno od divjaške obsedenosti s konkurenco. Plačevanje davkov je bilo samoumevno, ker so se iz davkov financirale varnostne mreže, srednji razred pa je bil vedno širša kategorija. Stroške za obrambo so plačevale Združene države, ki jim je Evropa z veseljem prepustila oblast nad vsemi drugimi kontinenti. V zameno je zahtevala zgolj garancijo stabilnosti. Bilo je še lepše. Američani so opravljali vsa umazana dela na Bližnjem vzhodu in v Aziji, Evropejci pa so si pridržali pravico do moraliziranja, da je mehka moč učinkovitejša od grobe vojaške sile. To so bile evropske vrednote, zaradi katerih je pol sveta hotelo postati enakopraven član Evropske unije. Evropa je bil dolgočasen kontinent, v katerem pa je mogoče prijetno živeti brez neprijetnih presenečenj. Zaradi tega so tako različne države, kot sta Ukrajina in Izrael, želele postati članice EU ali vsaj podpisati sporazume, ki bi jih prestavili bliže. Turčija je imela te ideje že leta 1850, ko je otomanski imperij začel reformirati upravo po francoskem vzoru.
To je sijajno delovalo skoraj dvesto let, petdeset let po drugi vojni pa na kontinentu ni bilo v obroku nobene druge pametne ideje. Kdor je razmišljal o demontaži evropske ideje, je bil ali politični ekscentrik ali Anglež.
Zdaj bi se človek skoraj strinjal s papežem, da je evropski kontinent zajela kriza vrednot. Le da se ne kaže v morali, ampak v zahtevah po reformi socialnih sistemov in varčevalnih ukrepih. Fenomen je zares zanimiv. Čas je začel teči nazaj proti petdesetim letom prejšnjega stoletja. Pokojnine niso več socialna mreža, ampak neprijetno stroškovno mesto. Pridružile so se brezplačnemu javnemu izobraževalnemu sistemu, ki je postal ovira napredku. Kontinentalno javno šolstvo je institucija v permanentni krizi, elitne privatne šole pa kraj, kjer se je mogoče izobraziti. Pri Grčiji je položaj najbolj razviden. Banke so pozitivne institucije, ki jih je treba rešiti, družbe pa kategorija, ki jo je treba ukiniti, ker predstavlja moteč strošek. Socialni servisi so škodljivi mehanizmi, ki preprečujejo rast gospodarstva. Zato so potrebne stroge reforme, ki bodo ekonomski red ponovno postavile v ravnotežje.
S polovičnimi reformami pa se bo zgodba končala v popolnem razvratu in jo čaka podobna usoda kot Cerkev, ki se je borila za ohranitev krščanskih vrednot tako, da je spodbujala razcvet duhovniške pedofilije.
Če naj si kontinent uspešno obrne razvojno spiralo, so potrebne radikalne reforme in mora družbo razumeti kot eksperimentalno okolje za preizkušanje poslovnih modelov. Ni nobenega razloga, da bi državljane obravnavali drugače kot delovno silo v podjetjih. Najprej je treba ob nujnem znižanju mesečnih mezd ponovno uvesti šestdnevni delovni teden in zakonsko ukiniti zaposlitev za nedoločen delovni čas. To bo spodbudilo veselje do dela, zaradi česar bodo postala nadomestila za brezposelnost nepotrebna. Splošno zdravstveno zavarovanje povzroča hude stroške in kakor nas uči spodletel ameriški poskus, tudi uniči še najtrdnejši politični sistem. Njegova postopna, vendar hitra ukinitev je nujen pogoj za rešitev dolžniške krize. V teh pogojih bo tudi upokojitev na stroške skupnosti postala ekonomsko nevzdržna, enotedenski letni dopust pa nagrada za nadarjene. Stroške volitev je mogoče za polovico zmanjšati z ukinitvijo volilne pravice za ženske. S tem bi tudi demokracija izgubila smisel. To je najdražji in najmanj učinkovit politični sistem vseh časov.
