Na lastnih nogah

Dnevnik je imel kot opoldnevnik določene prednosti pri informacijah, saj je bil lahko vedno aktualnejši kot drugi časopisi, je pa to izhajanje pomenilo velike težave pri distribuciji, prav tako pa je dopoldansko izhajanje oviralo časopis pri širitvi, je pripovedoval Božo Kovač.

"Dnevnik je bil v tistem času skromen v obsegu in financah, predvsem pa nismo imeli zagonske moči za razvoj. Pa vendar smo šli korak za korakom. Nedeljski dnevnik je bil močan, hkrati pa občutljiv, prinašal je dobiček, vendar smo rabili tudi veliko denarja za njegovo izhajanje in funkcioniranje. Dejstvo pa je, da bi se Dnevniku brez Nedeljca slabo pisalo," razlaga Kovač in dodaja, da je bila Dnevniku politično vedno namenjena mestno-informativna funkcija, vendar nikoli ni bil varovanec politike in se je moral sam prebijati.

Takrat ni bilo toliko javno izraženih različnih pogledov in pluralizacije mnenj, pa tudi potrebe po časopisih ne, tako da je bil položaj Dnevnika zaradi tega še toliko težji, vedno pa je bila v kolektivu poudarjena pripravljenost za odrekanje na račun razvoja.

Po njegovem pripovedovanju je bila redakcija zelo homogena: "Morda na neki način celo preveč. Imeli smo solidno povprečje, ni pa bi bilo posameznikov, ki bi izstopali. To je bilo deloma posledica plač, deloma funkcija Dnevnika kot lokalnega časopisa, in marsikdo, ki je imel večje ambicije, je odšel v druge hiše."

Zanimivo je, da je bil Dnevnik v sedemdesetih letih časopis, ki je med prvimi uvedel kolumne, ki so bile zelo brane, zaradi njih pa je pogosto zasedal tiskovni svet pri SZDL Ljubljana. Danes imamo v našem časopisu številne kolumniste, verjetno pa le redki vedo, da je verjetno prvi pravi slovenski kolumnist Martin Rihter - Casagrande. To je bil znani publicist Bojan Štih, ki je bil v svojih pogledih za takratni čas zelo radikalen, predvsem pa se je njegov pogled na politiko temeljito razlikoval od večinskega pogleda.

Politiki so tudi takrat počenjali neumnosti

Politika, ki je vedno ocenjevala, kaj se v časopisih piše, ni bila posebno naklonjena zunajserijskim pogledom na aktualne razmere. V Jugoslaviji so bile prevladujoče ideje bratstvo in enotnost, obramba pridobitev revolucije ter samoupravljanje, na zunanjem področju pa neuvrščenost. Če so bile polemike, so bile omejene na ožje kroge, vse drugo je hitro dobilo nalepko napada na prej omenjeno.

Dogajale pa so se, kot se še danes, različne neumnosti in zaletavosti. Politika je bila po svoje zelo občutljiva, zanimivo pa je bilo, da ni bila dokončna v ukrepanju. Tako je nekoč neki partijski sekretar v eni od ljubljanskih občin zahteval popis vseh direktorjev, ki so hodili v cerkev. Dnevnik je temu načinu ostro ugovarjal. Zaradi tega ugovora je zasedal mestni komite zveze komunistov, po daljšem zasedanju pa se ni nikomur nič zgodilo. V stilu tresla se je gora, rodila se je miš.

Tehnika tiskanja se je spremenila, večina novinarjev je uporabljala pisalni stroj, so pa bili še vedno nekateri, ki so članke pisali na roke in jih potem narekovali tipkaricam. Eden izmed najbolj zahtevnih novinarskih opravil pa je bila tudi dostava člankov in fotografij v uredništvo. Tako so bili za to nepogrešljivi avtobusi in Dnevnikov kurir, ki je stalno hodil na avtobusno postajo do prometnika, kjer so ga čakali filmi. V uredništvu je bilo tedaj več strojepisk, ki so sprejemale članke, ki so jih dopisniki (ali pa novinarji na terenu) narekovali po telefonu, skratka, bilo je toliko tehničnih zapletov, da si jih danes ne moremo niti predstavljati. Danes vklopiš računalnik, se prek GSM ali drugače povežeš z internetom ter članek ali fotografijo direktno pošlješ v uredništvo.

Pošiljanje poročil je bilo včasih pravi podvig, zagotovo pa je bil eden najbolj posebnih s Kredarice. Tako je radovljiški smučarski klub vsako leto, 5. avgusta, na občinski praznik, pripravil poletno smučarsko prvenstvo na Triglavskem ledeniku. S tekmovanja je poročal Jože Pogačnik - Jojo, dolgoletni športni urednik, ogromno Dnevnikovih zgodb pa je povezanih z Marjanom Cigličem, tudi ta. Ciglič in Lep Suchy, znameniti kranjski golobar, sta bila someščana in prijatelja, Ciglič pa se je spomnil, da bi lahko golobi s Kredarice prinesli poročilo. Suchy je sprva nekoliko okleval, češ, kako naj golobe zaupa novinarjem, potem pa se je omehčal in tako je z ekipo šel na Kredarico tudi mladi kranjski golobar Marjan Sitar. Ampak, kot je pripovedoval Pogačnik, ga je za mladega fanta resno zaskrbelo, saj je med naporno potjo navzgor omagoval in počival za vsakim ovinkom.

Poročilo je poletelo

Po osmih urah hoje so vendarle prišli na Kredarico, v ekipi pa je bil tudi novinar Dela Jože Dekleva - Pepi. Golobe so namestili v spodnje prostore Triglavskega doma in z njimi ni bilo nobenih težav. So pa bile z mladim golobarjem, ki je bil v trenutku ves spočit in je odvihral na plano. In že kmalu so Pogačniku in Deklevi sporočili, da se je zvrnil v eno izmed grap. Na srečo brez posledic. Da o tem, kako sta jih zaradi mladega fanta, ki se je povsem razživel, slišala od natakarice, niti ne govorimo.

Po tekmi sta Pogačnik in Dekleva napisala vsak svoje poročilo v dveh izvodih in spustila golobe proti matičnemu golobnjaku v Kranju. Po tekmi je gosta megla ovila Kredarico, ozračje je bilo naelektreno in nihče ni verjel, da bodo golobi našli domov, še posebno, ker jim je Suchy naročil, naj golobe v meglenem vremenu ne spustijo, saj se lahko kam zatečejo in hitro postanejo plen ujed. Vseeno pa so jih in prvi golob je v vlažni in gosti megli priletel s Kredarice do Kranja v 20 minutah. V Kranju pa so že čakali fantje iz redakcije in poročilo odnesli v Ljubljano.