V mnogih pogledih. Tudi kot ogledalo britanskega oziroma angleškega zelo razrednega družbenega sistema s primesmi čisto prave kastnosti in korporacijske vladavine.

Wimbledon je mirno, zeleno, bogato družinsko londonsko predmestje, v katerem med "lokalci" prevladuje srednji razred, od nižjega srednjega razreda v na primer južnem Wimbledonu do visokega srednjega razreda, ki se je pomešal med domače in tuje bogataše v wimbledonski vasi, kjer lahko kupite hiše tudi za deset in več milijonov funtov. Če jih seveda imate. Veliko je starih in novih bogatašev, starega in novega denarja.

Prav bogata wimbledonska vas s svojimi dragimi restavracijami in butiki je najbližja wimbledonskemu teniškemu kompleksu, sedežu najbolj ekskluzivnega kluba na svetu, All England Lawn Tennis Club, na Church Roadu, kjer poteka prvi teden najstarejšega teniškega turnirja na svetu, enega maloštevilnih, ki se igrajo na travi, in edinega grand slama na travi.

Različni ljudje hodijo na wimbledonski tenis zaradi različnih razlogov. Nekateri celo zaradi tenisa. Nekateri, vsaj v novejšem času, zaradi dobrih teniških bejb, ki rade zatikajo žogice pod hlačke (pri tem pokažejo del športno čvrstih ritnic) in stokajo, kot bi ne bile na teniškem igrišču, ampak v… postelji. Mnogi Britanci, verjetno kar večina, pridejo na wimbledonski tenis samo enkrat v življenju. Veliko jih je, ki jih tenis zanima samo tisti dan, ko se od kjerkoli in kakorkoli že pripeljejo do Wimbledona samo zato, da bi lahko odkljukali še eno reč, ki jo morajo v življenju videti in doživeti. Pri wimbledonskem tenisu ne gre samo za tenis in spremljanje bitk teniških gladiatorjev in gladiatork. Gre za enega izmed vodilnih družabnih dogodkov muhastega angleškega poletja, ki se ga enkrat moraš udeležiti.

Ogromna večina Britancev se enajst mesecev in pol ne zanima za tenis, potem pa se ta za dva tedna nenadoma spremeni v narodno obsesijo. Zaradi wimbledonskega turnirja, ki ga ekskluzivno od pamtiveka celo na dveh kanalih vsak dan od začetka do konca prenaša BBC-jeva televizija, pa naj je gledalcem to všeč ali ne.

Gre za najbolj s tradicijami, pravili in snobizmom prepojeno športno tekmovanje na svetu, pa naj gre za zahtevano prevladujočo belo barvo oblačil tekmovalcev (še pred nekaj leti so morali biti povsem v belem, ker tako zahtevajo pravila najbolj ekskluzivnega teniškega kluba na svetu, ki organizira turnir), ali za jagode s smetano, za penino in pimms (vse in vedno predrago), za "tradicionalne" neuspehe domačih tekmovalcev (vsi moški z izjemo Škota Murraya so odpadli v prvem krogu, kar pomeni, da smo bili Slovenci po prvem krogu enako uspešni kot Britanci z enim tekmovalcem v drugem krogu), za kraljevi odnos do aktualnih in nekdanjih prvakov, za kraljevo ložo, ki ni namenjena samo najširši kraljevi družini, ampak "creme de la creme" britanske družbene elite in korporacijskim debelim mačkom, ali za sicer ne več obvezno, vendar pa zaželeno priklanjanje članom kraljeve družine, če se ti pojavijo v tej znameniti loži. V Wimbledonu velja: povej mi, kje si imel sedež na znamenitem Centralnem igrišču, in povedal ti bom, kdo si. Najboljše sedeže na Centralnem in drugih bolj imenitnih igriščih - odštevši tiste v kraljevi loži - in hkrati največ sedežev že veliko let pogoltnejo korporacijski prijateljčki kluba, ki jih delijo prijateljem. Vladavina korporacijskega sveta v Wimbledonu, kjer ima ta svet posebne prostore za druženje, je že na meji vulgarnosti.

Ni ga teniškega ali športnega tekmovanja, za katerega je pred začetkom tekmovanja tako zelo težko kupiti/dobiti vstopnico. Posebej za Centralno igrišče. Ko se začne tekmovanje, mora "raja" v vrsto. Za Centralno igrišče je naprodaj vsega 500 vstopnic na dan. Če hočeš do vstopnice, moraš že sredi noči ali še prej v vrsto. Taborjenje v vrstah je res postalo še ena tradicija, ki je dobro videti na televiziji in je napisana na kožo precej ekscentrični naravi mnogih Angležev. Večina bi vseeno raje kupila vstopnico na spletu na primer kot pa v dežju ali soncu ure in ure čakala v vrstah.

Na enem izmed forumov o "doživetju" Wimbledona sem odkril tole cvetko nezadovoljnega obiskovalca: "V Wimbledon sem šel samo enkrat. Ta je poosebljenje angleškega razrednega sistema. Če nimaš vstopnice za Centralno igrišče, te obravnavajo kot govno. Kot Harrods (znamenita trgovina v Londonu, primerna za kupce z globokimi žepi in turistične oglede, op.a.) je tudi Wimbledon za turiste, višji srednji razred in modre ovratnike iz predmestij. Pošteno rečeno: zelo verjetno je večjo raznolikost ljudi mogoče videti na sestankih BNP (fašistoidna Britanska nacionalna stranka). Poleg tega je vse predrago in vedno je preveč ljudi. Sovražil sem vsako minuto."

Hudo! Prehudo? Vsekakor. Tenis je v Britaniji vsekakor veliko manj priljubljen, kot bi človek pričakoval že glede na to, da je gostiteljica enega izmed štirih grand slam turnirjev in celo najstarejšega med njimi. Wimbledonski turnir vsekakor ni za tradicionalnega levičarskega bralca dnevnika Guardian, ki še vedno misli, da je tenis gosposki šport. Resnici na ljubo je tenis v veliki meri še vedno predvsem družabni, ne ravno tekmovalni, šport višjega dela srednjega razreda. Večina podeželskih teniških klubov je najboljši dokaz za to, posebej z neznosnimi klepeti pri mreži med menjavo strani. V večino klubov se moraš včlaniti in plačevati nemajhno članarino, zaradi česar tenis večine ljudi ne zanima.

Povsem drugače je povsod drugod, od Rusije do Slovenije. Britanski kritiki netekmovalnosti v otoških teniških klubih radi omenjajo primer iz tekmovalne Hrvaške, kjer naj bi očeta otroškega teniškega talenta zaprli, ker je zastrupil njegovega tekmeca. To je pretirano, dodajajo, vendar…

Nekoč je bil tenis šport samo gospodov v belem. Na zeleni travi. To še vedno pooseblja najbolj ekskluzivni klub na Church Roadu, katerega član najlažje postaneš, če zmagaš. Zmagovalci in zmagovalke avtomatično postanejo člani. Sicer pa morajo celo največje aristokratske živine in milijarderji čakati leta in leta, da jih sprejmejo v ta zelo bogat klub. Ponavadi do smrti kakšnega starega člana. Prav takšni, poleg drugih pripadnikov elite, sedijo v loži vseh lož: kraljevi loži. Lani se je tam prvič po 33 letih pojavilo njeno visočanstvo, kraljica Elizabeta II., ki ima veliko raje nečloveške športnike na štirih nogah (dirkalne konje). Ni je bilo od leta 1977, čeprav je pokroviteljica kluba in čeprav jo povabijo vsako leto, kar ne kaže na posebno ljubezen do kluba pa tudi tenisa. Nihče ne ve, zakaj je kraljica lani sprejela povabilo v Wimbledon, kjer je videla veliko sprememb, ki so se zgodile po njenem zadnjem obisku. Več je betona, manj je zelenja. Morda je prišla zato, ker je bila lani nad Centralnim igriščem otvoritev premične strehe.

Ena izmed letošnjih novosti je spominska plošča, ki so jo postavili v čast dveh teniških gladiatorjev - rekorderjev. V Wimbledonu ljubijo rekorde. Američan John Isner in Nicolas Mahut sta lani odigrala najdaljši teniški dvoboj v Wimbledonu in zgodovini: trajal je enajst ur in pet minut. Začel se je v torek, končal v četrtek, z izidom 6-4, 3-6, 6-7, 7-6, 70-68. Igrala sta 193 iger, od tega 138 v petem zaključnem nizu. Kljub izjemno majhni matematični možnosti sta se letos spet pomerila, vendar ponovitve epskega dvoboja ni bilo: Isner je premagal Mahuta po dveh urah in dveh minutah igre (7-6, 6-2, 7-6). V Wimbledonu radi rečejo, da se kaj takega lahko zgodi samo v Wimbledonu, kjer, kot enako radi dodajajo, najboljši teniški igralci sveta od nekdaj najraje zmagujejo. Med njimi že zelo dolgo ni… Britancev.

Del wimbledonske tradicije je že 74 let tudi razočaranje nad nastopi domačih tekmovalcev, za katere vročično navijajo. Zadnji britanski igralec, ki je zmagal v Wimbledonu, je bil Fred Perry daljnega leta 1936, ko je osvojil svoj tretji wimbledonski naslov prvaka. Zaradi vročične želje po domačem zmagovalcu je grič v wimbledonskem teniškem kompleksu, ki se razprostira na 45 jutrih, postal in ostal Henman Hill (Henmanov grič), čeprav se je Anglež Tim Henman upokojil pred tremi leti. Obiskovalci bi ga radi preimenovali v Murray Mount (Murrayeva gora), ker zadnja leta svoja upanja polagajo v Škota Andyja Murraya, a bo ta grič, namenjen raji brez vstopnic za Centralno igrišče, zaradi obsedenosti s tradicijami verjetno za vedno ostal Henmanov grič, s katerega gledajo dvoboje na orjaškem video zaslonu.

Wimbledon je seveda uspešna globalna blagovna znamka, ki ustvari blizu trideset milijonov funtov dobička na leto. Večino tega denarja vlaga v britanski tenis, pa ta vseeno samo tu in tam rojeva potencialne domače wimbledonske zmagovalce.

Domači teniški komentatorji se jezijo nad "tradicionalnim čaščenjem dostojanstvenih porazov domačih tekmovalcev". Sprašujejo se, ali bi se Wimbledon moral spremeniti. V muzeju kluba opaziš dve resnici o rojstvu tenisa na travi. Po eni si ga je izmislil major Walter Clopton Wingfield leta 1874. Tri leta kasneje je bilo v Wimbledonu (ne na sedanji lokaciji) prvo teniško prvenstvo. Po drugem podatku, ki ga prav tako odkriješ v muzeju, si je tenis na travi izmislil advokat v Birminghamu Harry Gem, prvi teniški dvoboj pa naj bi odigrali leta 1872 v zdravilišču Leamington v srednji Angliji. Nekateri teniški navdušenci se sprašujejo, zakaj ne bi največjega teniškega turnirja premaknili na njegov resnični izvir in se osredotočili na teniško tekmovalnost, ne pa teniško družabnost, ki jo imajo za glavni razlog za to, da na "čajanki" v Wimbledonu že od leta 1936 ni bilo domačega zmagovalca, in na primer za to, da med stotimi najboljšimi igralci ni nobenega Angleža, pa samo en Škot, in da je najboljši Britanec in Anglež za njim na 192. mestu. Drugi pravijo - pozabite!

Wimbledon pooseblja tenis. Posebej britanski tenis. Z vsem, kar ponuja, od kraljeve lože do stokanja igralk, od predragih jagod in pimmsa do snobizma gostiteljev, od korporacijskih debelih mačkov do kluba All England Lawn Tennis Club, ki obožuje zmagovalce in korporacijske debele mačke, od taborjenja teniških navijačev v neskončnih vrstah do muhastega angleškega poletja, zaradi katerega dež pogosto prekinja igro v Wimbledonu in ponuja veliko priložnosti za najbolj priljubljeno temo pogovorov v Angliji. Zdi se neverjetno, da se večina ljudi še vedno razburja zaradi nove "pošastne" premične strehe nad Centralnim igriščem, še bolj pa zato, ker se je All England Club, ki ga je stala 80 milijonov funtov, odločil zanjo zaradi pritiska ameriških televizijskih mrež in njihovih oglaševalcev. "Na pritisk gumba izgubiš wimbledonskost dogodka, šarmantno nepredvidljivost angleškega vremena in napetost, ki jo ta prinaša," je ogorčeno napisala kolumnistka, ki prizna, da "nima pojma o tenisu".