Sodelovanje na turnirju skupine A je strogo športno gledano vendarle predvsem edinstvena priložnost, da se preveriš proti najboljšim. In to je prvi uspeh oziroma premik, ki ga je povzročila letošnja slovenska hokejska ekspedicija na Slovaško. Izostanek tovrstnih komentarjev. Ni jih več. In to ne glede na to, da smo se letos bolj kot kadar koli prej iztrošili in se zdesetkali na tekmah, ki za obstanek v ligi niti niso bile pomembne. V tekmah proti Avstriji in Belorusiji smo vendarle nastopili brez našega Messija. Mislim, kakopak, na mladega Tičarja, fanta, ki mu, kot so mi nedavno razložili na Jesenicah, ni noben problem mulariji, ki igra hokej na igrišču med bloki, pokazati kakšno finto s palico, če ga že pot slučajno zanese mimo. In tudi Messi se ni prikradel slučajno.
Naši so mi delovali prav barcelonistično. Sploh v obrambi so z igralcem manj odigrali zbrano, mirno, pametno in zavzeto, kot jih sam nisem videl igrati še nikdar, medtem ko se je v napadu dalo začutiti poletnost, ki jo lahko ponudi samo mlad inspiriran hokejski napad. V tem primeru so bili to Jeglič-Tičar-Sabolič. Barcelonast vtis so nemara pustili tudi zavoljo tega, ker so se proti fizično močnim nasprotnikom borili s tehniko. Za marsikoga prehitri, kar je vendarle obrnjen položaj. Kajti, kot govori anekdota iz enega od prvih soočanj naših s prvokategorniki, je neki naš bivši branilec v tistih časih nasprotnemu napadalcu prostodušno rekel med tekmo: "Počasneje, prosim!" Zavoljo tega užitka se mi zdi skorajda nepomembno, če so na koncu izpadli iz skupine.
