Gospod kolesarstva je od leta 1999 vozil v sedmih ekipah (Mobilvetta, Liquigasa, Fassa Bortolo, Saeco, Lampre, Liquigas in sedanje Astane) in doživel že vse – od pomoči pri zmagah Damiana Cunega do padcev. Čas pred začetkom Gira je čas za dvig temperature tudi s kakšno afero – »tradicije« so se držali s kuhanjem afere »Mantova«. Ekipa BMC je zaradi razkritih novih podatkov, za katere skrbi Gazzetta dello Sport, ki je tudi nosilec organizacije Gira, odstranila Italijana Santambrogia in Alessandra Ballana, nekdanjega svetovnega prvaka, španska ekipa Movistar pa veterana Bruseghina.

V glasu je slišati, da ste z dirke Po Romandiji prišli prehlajeni?

V Švici zvečer nismo imeli nobenih »razkužil«, ki jih mi Dolenjci potrebujemo, da se nas zdravje drži. Bacili so me očitno ujeli na popoldanskih plohah, v gorah. No, nič hujšega ni. Do sobote, do Torina se bom pozdravil.

Z ekipo Astana letos odhajate na dirko bolj neobremenjeni kot lani.

Že samo to, da to ni italijanska ekipa, je drugače, čeprav je šef Italijan. Italijani Giro čutijo pod kožo, tudi če nočejo. Kreuziger na papirju ni med velikimi favoriti, kar je prav tako drugače. Smo v položaju, ko morajo dirko krojiti drugi in morajo nas premagati, mi jih le poskušamo dobiti na levi nogi. Zaradi tega pa nimamo nič manjših ciljev. Za Giro smo motivirani, cilji so jasni. Nibali z Liquigasom, Scarponi z Lamprejem in Contador s Saxo Bank so favoriti, a je vse mogoče. Giro poteka mnogo bolj odprto kot pred desetimi leti, mladi so bolj brezkompromisni in nikjer ni rečeno, da bo zmagal najmočnejši. Na stopničke je z malo sreče sposoben priti tudi Roman.

Vaša vloga pomočnika v ekipi je javnosti skrita, zunaj zvezd zmagovalcev. Kako jemljete zadnje priprave?

Ekipa je zelo solidno sestavljena. Skelet ekipe za Giro je bil narejen že decembra in že tedaj so se Vino in še nekaj kolesarjev odločilo le za Tour. Kot v reprezentancah je tudi v ekipah vedno negotovo le ime osmega, devetega kolesarja. Sam bi si želel le kakšnega pomočnika več za ravnino, da le ne bi bil za vse sam. Upam, da jih ne bo treba opominjati, kako se dela. Jasno pa je, da je največ hribolazcev v ekipi, ker je tak pač Giro.

O trasi letošnjega 94. Gira znova govorijo, da je najtežji doslej. Od 13. etape naprej, ko rožnata karavana zavije proti Grossglocknerju – Velikem Kleku v Avstriji, se ceste postavijo pokonci.

Sicer nimam kaj govoriti, tak poklic sem si izbral, vendar to, kar delajo organizatorji, ni normalno. Milo rečeno. Znova postavljajo rekorde v višinskih metrih. V 15. etapi nas čaka skoraj 6500 metrov višinske razlike v 230 kilometrih, kar je več kot na celotni Romandiji v tednu dni. In Romandija ni lahka. Vsaka provinca želi traso speljati po vseh vinogradih in povaljanih makadamih sredi Alp. Za organizatorje ni mej. Kot bi za vsako ceno želeli kri in žrtve.

Nekaj novih cest je v bližini, v Karnijskih Alpah, ob Zoncolanu, ki je bil lani opisan kot najbolj ekstremni klanec. Letos je za ogrevanje na Zoncolan še Monte Crostis.

Prav ta klanec sem šel aprila pogledat. Takih cest v Sloveniji ni. Cesta je speljana na novo, s spektakularnim delom v dolino, po mulatjeri iz prve svetovne vojne. Deset kilometrov so gradili celo jesen, tovornjaki so vozili vzvratno, da se zdaj hvalijo, kakšni klanci bodo na Giru. Naslednji dan je šele tistih 6500 'višincev', potem pa še gorski kronometer. Ni bil brez pomena tudi Contador na ogledih tiste dni.


Na Giru ste doživeli že vse. Lani ste v kraju Senigallia virtualni števec obrnili čez 25.000 kilometrov na dosedanjih nastopih.

Vem, kje je bilo tistih 25.000. V bližini Riminija. Ko bom še to prevozil, bo treba res narediti servis. Kakšen jermen zamenjati...