Solidarnost, potrjena s krvjo
Ni lahko biti Srb te dni. Beda je vseprisotna. Kriza neusmiljeno udriha. Predsednik Tadić pa trdovratno zavrača predčasne volitve, čeprav vodja Srbske napredne stranke Tomislav Nikolić pravi, da ne jedel ne pil ne bo, dokler ga ne odnesejo tja, kjer je Slobodan Milošević, če Tadić ne pripusti Srbov k volilnim skrinjicam vsaj mesec dni pred 15. januarjem prihodnje leto. To je Nikoliću naročil srbski narod, on pa naroda nikoli ne bo izdal. Narod pa kot ovce. Saj ne ve, ali bi podprl Nikolića kot zadnjega junaka srbske politike, o katerem bodo čez leta guslarji ob ognju guslali v desetercu, ali ga ozmerjal, češ, kje si bil vsa leta doslej, Tomo, ko smo mi ob skorji kruha živeli. Eni ga občudujejo kot načelnega politika, ki bo dal življenje za svojo idejo, ali vsaj podpirajo, kajti dobro se je postiti pred prihajajočimi velikonočnimi prazniki, drugi so se začeli lakotiti tudi sami in ne bodo odnehali, vse dokler Nikolića ne odstranijo iz srbske politike. Kljub tej travmatični in rahlo paranoidni situaciji, ki od vsakega Srba terja, da se solidarizira z eno ali drugo opcijo, tamkajšnji narod ni pozabil, da solidarnost nima meja. In kdo trenutno bolj potrebuje solidarnost kot Japonci? Povezanost dveh narodov datira še iz prejšnjega stoletja, iz začetka devetdesetih let, ko je po srbskih mitingih odmevalo "Srbija od Beograda pa do Tokia!". Da pa ne bi ostalo zgolj pri parolah, so na beograjskem Trgu republike pripravili miting solidarnosti z japonskim narodom. Tam so govorci vpričo nekaj tisoč Beograjčanov poslali na Daljni vzhod nekaj spodbudnih besed v slogu "ne dajte se potresom in cunamijem" in "kdor je občutil Natove bombe, ve, kaj je naravna katastrofa". Ljudje so se množično podpisovali v knjige solidarnosti, nekateri so celo dali kakšen dinar ali dva. Japonskemu veleposlaniku Tošiu Cunozakiju se je utrnila solza. Toda, tisto, kar je sledilo, ga je šele prepričalo, kako iskrena in globoka je ta solidarnost. Na Trg republike so zapeljali rumeni avtobusi, darilo japonske srbski prestolnici, in s seboj pripeljali tisoč in eno sadiko japonske češnje in še nekaj eksotičnega rastlinja. Ga ni bilo udeleženca mitinga, ki ne bi imel rad sadike, da jo posadi v vrtu, na balkonu, v dnevni sobi, pa naj vidijo sosedje, kdo je iskreno solidaren z Japonsko, in naj se razpočijo od zavisti, zato se je proti avtobusom stegovalo na tisoče rok. Vzpenjali so se drug čez drugega, hodili drug po drugem, rinili komolce v tuja rebra in prste v oči soseda. Da ne bi ostali brez zastonjskega dokaza solidarnosti, so plezali na avtobuse, lomili vrata, rjoveli, se mlatili s sadikami, omenjali celo familijo do četrtega kolena. V stampedu, ki je nastal, so ljudje na tleh, kot je zapisal Rabelais v Garganutuu in Pantagruelu, pomendrani s čevlji in koleni "gobezdali umiraje in umirali gobezdaje". Policisti, redarji in organizatorji mitinga niso mogli ustaviti stampeda. Lahko so samo odnašali ranjence. To je bil v srce segajoč prizor. Skoraj do smrti pohojene sedemdesetletne starke krvavega obraza in rok, polomljenih reber in nosov so še na nosilih ponosno in odločno stiskale k prsim pošteno zmikastene in s krvjo priborjene solidarnostne sadike japonske češnje. Japonskemu veleposlaniku ni ostalo drugega, kot da zvečer, še vedno vlažnih oči, v tajni depeši vladi v Tokiu zapiše: "Dokler so v Srbiji ljudje tako solidarni z nami, se nam ni bati ne potresov ne cunamijev ne eksplodiranih Fukušim! Pošljite še milijon sadik japonske češnje, sicer tukaj ne bo ostalo nikogar več, da bi bil z nami solidaren!"
Ceca nacionale
Priznam, zadnje čase smo na teh straneh zanemarili dogajanja v nekoč bratski nam republiki Srbiji, zato iz mesta na sotočju Save in Donave danes še o enem velikem uspehu na poti Srbije v razvito Evropo. Primer je pravosodje. Srbi so še pred pristopnimi pogajanji z EU v pravosodje uvedli zahodne kriterije. No ja, bolj ameriške kot evropske, a so ZDA ena demokratična država in bog varuj jim očitati pomanjkljivosti v pravosodju. Srbi so prevzeli načelo, da se tožilec lahko z obtoženim dogovori, da mu bodo, če bo pričal o velikih davčnih utajah svojega direktorja, kazen za okrutni umor soseda zmanjšali s 15 let ječe na 14 dni družbeno koristnega dela v kletki z aligatorji v živalskem vrtu. Tako se je tudi srbsko tožilstvo dogovorilo s turbofolk zvezdo Ceco, vdovo slavnega Arkana. Ceca je svojčas prodajala žogobrcarje moštva Obilić kot praseta in bike na vaškem semnju, davka na dobiček ni plačevala, kar je razumljivo za samohranilko dveh otrok, in obubožano državo oropala za 2 milijona evrov. Z 12 let zapora bi jo nagradili za ta posel stoletja, a so samo v 14 dneh od dviga obtožnice (pravosodje lahko hitro, če hoče) dosegli dogovor stoletja. Ceca bo v državno blagajno vplačala 1,5 milijona evrov, doma bo osem mesecev z ovratnico, ki sporoča policiji njeno gibanje, in vsi bodo zadovoljni. A so, kot ponavadi, skočili v zrak tisti, ki ne razumejo evropeizacije sodstva, in zgroženo začeli razlagati, da bo Ceca kazen plačala s pokradenim denarjem na ciprskih računih in tako s pomočjo države prala umazani denar. Da bi Ceca prala denar? Ceca v življenju ni pomivala posode in prala perila, da pa bi zdaj denar prala, je izven pameti. Saj sploh ne ve, na koliko stopinj je treba nastaviti pralni stroj, če hočeš oprati 1,5 milijona evrov. Sploh pa, ni država po juhi priplavala. Znebila se je stroškov dolgoletnega sojenja, 12-letnega bivanja Cece v zaporu na državne stroške, pa še denar bo dobila za pokojnine in infrastrukturne investicije. Pa tudi volitve so blizu, to pa stane. Ceca bo lepo na banki dvignila posojilo in z njim plačala kazen! Toda, kako bo plačevala anuitete? Tudi če bo imela v Sloveniji koncerte vsak drugi dan, ji to ne bo uspelo. Kako? Iz skromne vsote na ciprskih računih. Država si rok ne bo umazala, saj ne bo ona prala njenega denarja, ampak banka! To pa je njen problem. Zdaj lahko samo čakamo, da še Slovenija prevzame srbski model.
