Juris Baumanis, danes 56-letni Latvijec, ki so ga v Ukrajino poslali šele leto po černobilski katastrofi, se sicer spominja, da so jih opremili tako z varnostno obleko kot tudi merilniki sevanja, vendar so dnevne omejitve prejetega odmerka navadno prekoračili že po dveh ali treh urah, z delom pa so morali nadaljevati do konca osemurne izmene.

Kako so oblasti stopile v stik z vami? Kako je potekal nabor delavcev za odpravljanje posledic po černobilski katastrofi?

Mene so vpoklicali šele dobro leto po eksploziji, maja 1987, ko sem bil star 32 let. Na dom sem dobil vojaško obvestilo, da se moram naslednji dan ob šestih zjutraj zglasiti pri vojaških oblasteh. Takrat sem bil namreč med, kako naj rečem, nekakšnimi vojaškimi rezervisti, sicer pa sem delal v tovarni gradbenega materiala. Naslednji dan smo se tako že vkrcali na vojaško letalo in poleteli v Pripjat (v tem ukrajinskem mestu so pred černobilsko katastrofo prebivali delavci iz nuklearke, op.p.).

Ste takoj vedeli, kam greste in kaj bodo vaše naloge?

Niso nam kar takoj povedali, kaj bomo počeli. Rekli so le, da moramo na zdravstveni pregled, po pregledu pa so nam razdelili uniforme in nam povedali, da gremo v Ukrajino. Tam smo bili nastanjeni v okolici Pripjata. V povprečju smo enkrat do dvakrat tedensko odšli tudi v bližnjo okolico černobilske elektrarne. Sam sem si prizadeval iti tja čim pogosteje, saj si lahko, če si bil izpostavljen določeni skupni omejitvi sevanja, odšel domov. Maksimalno si bil lahko na misiji šest mesecev, jaz pa sem odšel domov po dveh mesecih.

Kako ste bili opremljeni? Nekateri tako imenovani likvidatorji niso imeli nikakršne varnostne opreme.

Ne vem, kako je bilo prej, vendar so nam dali tako varnostne obleke kot tudi merilnike sevanja. A ne vem, kakšen smisel so ti sploh imeli, saj si do dovoljene meje prejetega sevanja navadno prišel že po dveh ali treh urah. Delati pa smo morali do konca osemurne izmene. Po koncu delavnika so nas oblečene v posebnih sobah najprej sprali, šele nato smo se lahko tudi slekli in umili.

Kakšne so bile vaše naloge? Ste delali tudi povsem v neposredni bližini nuklearke?

Samo dvakrat smo čistili streho zgradbe enega izmed reaktorjev. Takrat je bila moja naloga v bistvu le ta, da sem gledal na uro in skrbel, da skupina, za katero sem bil zadolžen, ne bi bila predolgo izpostavljena sevanju. Sevanje je bilo takrat še vedno izjemno visoko, tako da smo bili lahko na strehi le sedem ali osem minut, če se prav spomnim. Sicer smo predvsem pobirali in čistili različen material, delali smo tudi v kontaminiranem gozdu, kjer so z mehanizacijo podirali drevesa, mi pa smo les nato zlagali na kupe. Drugi so nato les polagali v izkopane luknje in ga polili z betonom ali pa zgolj prekrili z zemljo.

Kakšno je bilo vzdušje med delavci?

Nihče ni bil vesel, da je tam, nekateri so bili jezni. Zelo zoprn občutek je bil, ker nisi natančno vedel, kakšne posledice bo pustilo sevanje in kaj se bo zgodilo z nami v naslednjih letih. Med delavci nas je bilo zelo veliko iz baltskih držav, a takrat niso bili časi, ko bi lahko razglabljal, zakaj več delavcev prihaja iz določenih sovjetskih republik kot iz drugih. Moral si ubogati.

Ste za svoje delo dobili plačilo?

Da, plačani smo bili dobro. Na mesec smo dobili trikratni znesek plače, ki smo jo prejemali v službi.

Ste vi ali vaši kolegi doživeli kakšne hujše zdravstvene zaplete zaradi dela na kontaminiranem območju?

Mnogih ni več med nami, je pa tako, da zelo težko z gotovostjo trdiš, da sta neka bolezen in smrt posledica izpostavljenosti sevanju. Sam sem imel po vrnitvi iz Ukrajine velike težave s prebavili, tako da sem bil dva meseca v bolnišnici, imel sem tudi resne težave z zobmi. Zelo zoprn je tudi občutek, ker vedno nekako pričakuješ, da boš zaradi prejetega sevanja še čutil posledice.

Kako je bilo z zdravstveno oskrbo v Ukrajini? Ste prejemali kakšna zdravila, ki bi blažila negativne učinke radioaktivnih delcev?

Bile so zdravstvene ekipe, ampak sevanja tako ali tako ne čutiš in ne vidiš, da bi vedel, kaj se ti dogaja. Kar se tiče zdravil, pa so nam govorili, da nam nekaj - ne spomnim se več, kaj - dajejo v hrano pri večerji. V kompot. Ampak kdo ve, ali je bilo to sploh res.

Je bil občutek, da vam lažejo oziroma ne povedo vsega, pogost?

Seveda. Čudno je bilo predvsem, ko so čez čas priznali, da je dovoljena meja sevanja, ki jo lahko delavec še prejme, previsoka. Mejo so nato nekoliko znižali, vendar so začeli prejeto sevanje obračunavati po neki čudni metodologiji, po kateri nenadoma uradno nihče ni več dosegel niti te nižje dovoljene meje. Prej pa smo mnogi dosegali in presegali višjo mejo sevanja.