Hiše, zgrajene v 70. in 80. letih minulega stoletja, so za današnji način življenja po navadi neprimerne. So prevelike, razporeditev prostorov je neprimerna duhu časa, hkrati pa so velik, energetsko potraten objekt, potreben nenehnih vzdrževanj in popravil; inštalacije so ekološko vprašljive, izolacija je zelo slaba. Zgrajene so bile v socialističnih časih, v dobi poceni posojil. S temi ogromnimi hišami, ki so se gradile v lastni režiji pod vodstvom poceni "šušmarjev", smo se hvalili pred sosedi in si dvigovali namišljeni standard.
Hiše so mnogi gradili še za otroke, ki pa niso nikoli ostali doma, odselili so se ali pa ostali v kraju študija; doma sta tako ostala dva upokojenca, ki jim pokojnina sedaj ne zadostuje niti za preživetje, kaj šele za redno vzdrževanje ogromne stanovanjske stavbe. Take hiše se na trgu tudi zelo težko prodajajo; če pa se že prodajo, lahko dosežejo malo višjo ceno, kot je cena same komunalno urejene parcele.
Pri gradnji stavb in izdelavi materialov moramo upoštevati vso potrebno energijo za izgradnjo stavbe, izdelavo materiala, vgradnjo in prevoz materialov ter posledično količino sproščene emisije toplogrednih plinov, ki se ob vsem tem sprosti v naše ozračje. Za pridobivanje jekla, cementa, plastike se porabijo enormne količine energije, ki povzročijo tudi enormne količine izpustov CO2 v ozračje. Razmerje porabe energije za pridobivanje, izdelavo in vgradnjo med gradbenim lesom, cementom, plastiko, jeklom in aluminijem znaša 1:4:6:24:126 (126-krat več energije se porabi pri izdelavi in vgradnji aluminija kot lesa). V 1 kubični meter lesa je pri nas uskladiščenega približno 0,9 tone CO2, če pa s kubičnim metrom lesa nadomestimo kakšen drug neobnovljiv gradbeni material, prihranimo še nadaljnjo tono CO2. Pri gorenju CO2 nevtralnega lesa (kolikor se ga s fotosintezo veže, toliko se ga pri gorenju tudi odda) so izpusti v primerjavi s fosilnimi energenti neznatni.
Zopet lahko ugotavljamo, da Slovenci surovine, ki je imamo v izobilju (les), ne cenimo dovolj. Novogradnje v Sloveniji se bleščijo v plastiki, steklu in aluminiju. Namesto toplih lesenih sten in lesenega pohištva povsod bodejo v oči hladen beton, plastika in železo. Na tleh so umetne preproge, okna in okvirji za slike so iz plastike, prav tako jedilni pribor. Celo na podeželju se za ograje, fižolovo in vinogradniško kolje uporablja plastika, obenem pa si "dežela" želi zmanjšati energetsko odvisnost od Rusije in bližnjevzhodnih držav.
Zakaj lesene hiše? Les je odličen toplotni in zvočni izolator. Stene lesenih hiš toploto absorbirajo in akumulirajo, kar pomeni, da se prostor hitreje segreje in počasneje ohladi. Les v prostor oddaja toploto še 48 ur po tem, ko nehamo v prostoru kuriti. V povprečju so stroški ogrevanja v leseni hiši v primerjavi s klasično gradnjo za okoli 35 odstotkov manjši. Les ima visoke tlačne in natezne napetosti, kar mu daje izjemne konstrukcijske lastnosti. Povprečna vsebnost vlage v lesu ob vgradnji je 12-16 odstotkov; ker pa je les naravni material, nanj tudi močno vpliva okolje. Količina vlage v lesu ni konstantna, ampak se spreminja glede na letni čas in glede na vreme. Les iz prostora vpija odvečno vlago ali pa jo v prostor tudi oddaja, če je ta bolj suh od lesa samega. Les je gorljiv material, vendar v primerjavi z betonom in jeklom prevzema večje požarne obremenitve, kasneje popusti. V primeru gorenja lesena stavba poogleni, vročina pa se istočasno ne prenaša.
Rešitev ljudi in dobrin iz goreče hiše je tako veliko lažja, pri gorenju se tudi ne ustvarjajo strupeni plini, ki so največkrat vzrok smrti pri požarih. Lesene hiše imajo tudi veliko stopnjo potresne varnosti, saj je taka hiša od 3- do 4-krat lažja od klasično grajene hiše, zato je horizontalna potresna obremenitev hiše veliko manjša.
Lesena hiša je lahko sodobno in moderno zasnovana, tako da omogoča stanovalcem zdravo in prijetno bivanje Pri gradnji lesene brunarice se večinoma uporabljajo naravni in ekološko neoporečni materiali, ki blagodejno vplivajo na bivanje v hiši. Življenjska doba lesene hiše je ob pravilnem vzdrževanju krepko več kot sto let, postavitev lesene hiše pa je bistveno hitrejša kot postavitev zidane.
Za postavitev stanovanjske hiše v obliki lesene brunarice se porabi od 60 do 100 kubičnih metrov rezanega lesa (odvisno od velikosti), pri tem pa ni vračunano leseno pohištvo. V taki hiši je torej vso dobo trajanja hiše (sto in več let) akumuliranih približno od 50 do 90 ton CO2, ki ostane vezan v lesu in ne gre kot onesnaževalec v ozračje, še približno enaka količina CO2 pa se ne sprosti v ozračje, ker pri gradnji nismo uporabili neobnovljivih naravnih virov, kot so jeklo, plastika, aluminij in podobno.
Dejstvo je, da surovine, ki je imamo v izobilju, ne cenimo, niti se ne zavedamo njenega pomena. V Avstriji so že sprejeli predpise za gradnjo objektov, ki določajo, da mora biti v novem objektu vgrajen določen odstotek lesa. Les je "high-tech" produkt narave, izkoriščamo pa ga na način "low-tech". Iz Slovenije v sosednje države izvažamo nepredelano hlodovino, po veliko višji ceni pa kupujemo rezan les in pohištvo. V gozd vsako leto v obliki subvencij za gojenje, varstvo gozdov, vzdrževanje in gradnjo gozdnih prometnic vložimo več kot 10 milijonov evrov, javna gozdarska služba stane državo 20 milijonov evrov; z vsemi temi vlaganji v gozd v bistvu subvencioniramo avstrijsko in italijansko lesno industrijo in njihova delovna mesta. Promocija porabe lesa v Sloveniji je v primerjavi s primerjalnimi prednostmi uporabe lesa izredno nizka. Sosednje države spodbujajo uporabo lesa z zakonodajo, subvencijami in udarnimi gesli, kot so Stolz auf Holz (ponosni na les), Holz ist genial (les je genialen), Wood Forever (les za vedno) in podobno. Včasih je dobro tudi malo pogledati k sosedom in jih posnemati.
Gospodarski razvoj še vedno, 250 let po odkritju parnega stroja, temelji na nenehnem povečevanju porabe energije. Z razvojem in širjenjem potrošniške kulture se potrebe sveta po energiji vsako leto povečajo za približno 2 odstotka. Študija Mednarodne agencije za energijo (IEA) napoveduje, da se bodo potrebe po primarni energiji do leta 2030 povečale za 50 odstotkov, emisija CO2 in drugih toplogrednih plinov pa bo narasla za 55 odstotkov, na 40 milijard ton. Utegne se zgoditi, da bo raven CO2 v ozračju do leta 2035 dosegla 550 ppn, kar je dvakrat višja koncentracija kot na začetku industrijske revolucije. Ob tej koncentraciji pa naj bi se globalna povprečna temperatura Zemlje postopno dvignila za 3 stopinje Celzija. Tri stopinje toplejši planet bo prispeval k znatnemu upadu kmetijskega pridelka, posebno v deželah v razvoju, pitne vode bo manj. Ogrožen je celo amazonski deževni gozd, izumre pa lahko 30-50 odstotkov sedaj poznanih živalskih in rastlinskih vrst. Ali se okoljskih sprememb, povezanih s podnebnimi spremembami, sploh zavedamo? Toplogredni plini povzročajo učinek tople grede na tak način, da se zmanjšuje prepustnost ozračja za sevanje s površja Zemlje, kar zvišuje temperaturo.
Gozdovi in podnebne spremembe so tesno med seboj povezani. Gozdovi so ogljikov ponor, globalne podnebne spremembe pa vplivajo na rast gozdov. Rastoči gozd je ogljikov ponor, dokler se s fotosintezo pri rasti lesa več ogljika v gozdu veže, kot pa se ga ob dihanju (transpiraciji) odda. V kubični meter lesa v gozdu je uskladiščenega približno 900-1000 kilogramov CO2 oziroma 250-300 kilogramov čistega ogljika. Mlad gozd, ki hitro raste, veže največ ogljika, star gozd (zaradi počasne rasti) ga veže zelo malo. Ob določeni starosti gozda se vzpostavi ravnovesje med fiksiranim in izdihanim ogljikom. S starostjo se pri drevesu povečuje delež mrtvih tkiv, ki ne respirirajo (dihajo), ki pa so ob poškodovanju podvrženi biološkemu razkroju in s tem sproščanju ogljika. V Sloveniji posekamo premalo razpoložljivega lesa (le 70 odstotkov možnega), gozdni kompleksi se ponekod starajo; tako se v prihodnosti lahko zgodi (če z gozdovi ne bomo umno gospodarili), da bodo naši gozdovi postali vir ogljika, ne ponor, kot so sedaj. Za zdaj našo pozitivno bilanco CO2 rešuje zaraščanje opuščenih kmetijskih zemljišč (z grmovjem, ki veže ogromno količino CO2), kdaj se pa bo sistem obrnil v negativno smer, pa je samo še vprašanje časa.
Počasi se začenjamo zavedati, da predstavlja poraba energije bistven element vsakega delovnega procesa in posledično izdelka. Cilj vsake proizvodnje mora biti čim manjša, racionalna in cenejša raba energije. Težiti moramo k izrabi lastnih, domačih surovin ob sproščanju čim manjših emisij. Korak v tej smeri je gradnja nizkoenergetskih, pasivnih hiš. Že iz izraza izhaja, da gre za stavbe z nizko rabo energije, ki jo potrebuje za obratovanje. Z ustreznim načinom gradnje in izbranimi materiali lahko dosežemo, da je poraba energije pri gradnji hiše in kasneje po vselitvi ustrezno nizka.
