Loči le svetlobo od teme, kar pa je ni nikoli oviralo, da ne bi živela polnega in srečnega življenja. »Že ob rojstvu sem zelo slabo videla. Ko sem začela hoditi v osnovno šolo, sem videla le 5-odstotno. V puberteti se je začel moj vid naglo slabšati in med nosečnostjo skoraj nisem več videla. Svojo slepoto sem sprejela in se prilagodila nanjo. Eno je navaditi se, drugo pa je sprejeti. To sta dve zelo različni stvari, do katerih pa vsak človek pride po svoje. Nekateri po določenem času, nekateri nikoli,« med mojim obiskom na njenem domu zaupa Sabina.

Ko mi za dobrodošlico povsem samostojno skuha odlično kavo in postreže s slastnim čokoladnim pecivom, ki ga je spekla prejšnji večer, njen mož Miloš takoj opazi moje občudujoče in nekolike začudene poglede. »Sabina vse skuha sama in tudi pospravi vse sama. Vse njene jedi so okusne, čeprav včasih niso postrežene tako estetsko, kot bi si sama želela. Ima izjemno veselje do peke, najraje peče sladice. Tako je spretna, da vsi kar pozabimo, da ne vidi,« mi pove s ponosom.

Nikoli ni imela težav z navezovanjem stikov
V okolju, ki ga dobro pozna, Sabina nima nikakršnih težav. Dobro posluša, je pazljiva in se tako dobro znajde, da številni sploh ne vedo, da je slepa. Celo v službi nese kavo po stopnicah in sodelavci pravijo, da je spretnejša od njih.

»Ko se ozrem nazaj, se zavem, da sem imela v življenju zelo veliko srečo. Starši so mi vedno stali ob strani in vselej ugodili moji vedoželjnosti po praktičnem znanju. Oče me je že zelo zgodaj naučil veščin smučanja, vožnje s kolesom, kotalkanja in rolanja, celo vožnjo z motorjem sem izkusila. Na starše sem bila zelo navezana, toda danes vem, da jih velika večina dela napake, ko s svojimi otroki s kakršnimi koli telesnimi okvarami ali posebnimi potrebami drugače ravnajo kot z zdravimi. S tem jim naredijo veliko škodo, je pa tudi res, da niso vsi usposobljeni za delo z njimi, tako kot so učitelji v šolah ali zavodih. Od vsakega posameznika je odvisno, kako bo potekalo njegovo življenje: ali bo sam kaj naredil zase ali pa bo samo čakal, da mu kaj pade z neba. Sama nikoli nisem imela težav z navezovanjem stikov. Glede na to, da sem bila od nekdaj rada zunaj, sem vedno imela ob sebi prijateljice, ki se niso čutile le odgovorne zame, ampak so šle z veseljem z mano na sprehod,« se svojih otroških in mladostniških dni spominja sogovornica. 

Osnovno šolo je Sabina opravila v ljubljanskem Zavodu za slepo in slabovidno mladino (ZDSS), na katerega ima same lepe spomine. »Situacija je bila takrat precej drugačna kot danes, življenje je teklo počasneje, ni bilo integracije, na kateri je danes toliko poudarka. V zavodu sem se naučila samostojnosti, braillove abecede, si pridobila ogromno izkušenj in resnično si ne predstavljam, da bi me takrat učil nekdo, ki je v razredu odgovoren še za preostalih 20 in več učencev,« priznava.

Ljubezen v zraku
Kasneje je štiri leta šolanja opravila na Šubičevi srednji zdravstveni šoli, želela je postati fizioterapevtka. A ko je nastopil čas za vpis v višjo šolo, ji je takratna ravnateljica zabičala, da dokler bo ona glavna, ne bo nihče, ki je slep, opravil izobraževanja za fizioterapevta. »Zato sem vpisala pravo. Knjige sem si presnela na magnetofonske trakove, a sem se prepočasi lotevala učenja, čeprav sem imela odlične prijateljice, ki so bile pridne študentke in so mi prostovoljno pomagale. V prvem letniku sem pavzirala, v tem času sem prek delavske univerze opravila praktični tečaj za telefoniste, spoznala svojega bodočega moža in se zaljubila. Študij je tako postal postranska zadeva,« se spominja.

»Mama ima prav, ko pravi, da sva se z možem spoznala 'v zraku'. Leta 1988 sem namreč opravila izpit iz radioamaterstva. Z Milošem sva se večkrat pogovarjala prek radioamaterske zveze, nato pa se je nekega dne ponudil, da mi popravi aparat, s katerim sem snemala svoja predavanja. Med nama je takoj preskočila iskrica, skupaj sva začela hoditi na izlete. Nikoli ni kompliciral zaradi moje slepote in me je sprejel takšno, kot sem. Takih ljudi je resnično malo na svetu in res sem vesela, da sva se spoznala,« Sabina ne skriva svoje sreče. Z možem bosta letos oktobra praznovala 20. obletnico poroke.

Redna služba je za slepe še vedno velika loterija
Sabina se je s svojo energijo in pozitivno naravnanostjo kot telefonistka tako zelo izkazala, da so jo kmalu zaposlili. Imela je srečo: na Agenciji Republike Slovenije za okolje so posebej zanjo razpisali novo delovno mesto in jo redno zaposlili. Kupili so ji računalnik z braillovo vrstico in vso potrebno računalniško opremo, za kar jim je neizmerno hvaležna, saj si sama tega ob dveh majhnih otrocih ne bi mogla privoščiti. Ponosna je, da so ji v službi dali priložnost, da je nase prevzela veliko odgovornega dela, zato se dobro zaveda svojega poslanstva in ga z veseljem opravlja. Tudi doma ima prenosni računalnik, opremljen s sintetično obliko govora, predvsem pa zelo rada bere.
»Berem vse mogoče: kriminalke, zgodovinske in potopisne knjige ter življenjepise, kot velika navdušenka nad pohodništvom pa seveda najraje prebiram knjige o gorah. Berem jih v elektronski ali zvočni obliki in si jih sposodim v knjižnici ZDSS. Preberem tudi veliko spletnih blogov, kjer o gorah pišejo navdušeni planinci in turni smučarji. Če berem prek računalnika, potem moram seveda sedeti zraven, če pa imam knjigo v obliki MP3, jo lahko poslušam, kadar likam, kuham, pomivam okna ali čistim kopalnico,« svojo ljubezen do knjig, ki pa še zdaleč ni edina, opiše sogovornica.

Velika športna navdušenka
Sabina smuča že od 6. leta starosti. Kot deklica je smučala v družbi očeta in starejšega brata, danes pa užitke na belih strminah deli skupaj s svojim možem, 10-letno hčerko Niko, 13-letnim sinom Janom in prijateljico, nekdanjo sošolko iz srednje šole, Živo Arko, ki jo najpogosteje usmerja na večjih prelomnicah in opozarja pred tablami na smučiščih.

»Čeprav nikoli nisem videla strmin in me je bilo včasih zelo strah, sem imela ogromno željo, da se naučim smučati. Starši so me spodbujali in težko povem, kako srečna sem bila, ko sem prvič začutila hitrost in lepote vijuganja. Danes smučam povsem samostojno. Z Živo se na strmejših spustih primeva za roke in jih skupaj presmučava. V prihodnje nameravava preizkusiti sistem, ki ga uporabljajo motoristi za medsebojno komunikacijo. To je mikrofon z zvočniki, ki je vgrajen v čelado oziroma se nanjo pritrdi. Ker stane okoli 200 evrov, ga še nimava,« Sabina izda svoje načrte.
Smučanje ji ogromno pomeni in težko z besedami opiše svoje občutke, ki jo takrat prevzamejo. Da je zanje pripravljena celo tvegati, je dokazala pred dvema letoma, ko je na Soriški planini nesrečno padla in si strgala ahilovo tetivo. Tri mesece je bila doma na bolniški, bilo ji je zelo hudo, toda rekreaciji se vseeno ni odrekla. Z možem jo je celo na berglah večkrat mahnila na Janče ali na Limbarsko goro, kjer sta skupaj  izvajala svoj konjiček ‒ priljubljeno radioamatersko aktivnost, imenovano SOTA (Summits On The Air), ki v slovenščini pomeni vrhovi gora na radioamaterskih frekvencah.

»Dejansko to pomeni, da mora radioamater v svoj nahrbtnik naložiti radioamatersko opremo: postajo, akumulator, antene, podporni stolp za antene, priključne kable in podobno ter se z nahrbtnikom odpraviti na vrh določenega hriba. Tam mora vso to opremo postaviti, vzpostaviti čim več zvez z drugimi radioamaterji in na koncu aktivacije vse spet lepo pospraviti v nahrbtnik in odnesti seboj v dolino,« me pouči Sabinin mož Miloš.

Če si slep, še ne pomeni, da ne vidiš
Zakonca svoj konjiček izvajata v prav vseh letnih časih, zgledno opremljena in odgovorna sta se lani poleti odpravila celo na Mangart, tretjo najvišjo goro v Julijskih Alpah, kar je bilo nepozabno in nepopisno lepo darilo ob Sabininem rojstnem dnevu. Tisti dan je bila Sabina najsrečnejši človek na svetu, sicer pa zakonca nadvse rada vrhove osvajata tudi v snegu, pravita, da je takrat še lažje hoditi, saj ni korenin. V letošnji zimi sta bila že na Mrzlici, Krimu, Kumu, Mokrcu, Pasji ravni in na Tošču, oba pa se že nestrpno ozirata v pomlad, ko se bosta posvetila družinskim kolesarskim izletom.

»Vem, da nikoli ne bom spregledala, da bom vedno do določene mere odvisna od drugih in da marsičesa v življenju zaradi tega ne bom mogla početi. To sem vzela v zakup. Če pa pomislim, da nikoli ne bom videla žarečih obrazov svojih otrok, cvetočega planinskega pašnika v zgodnem poletju, razgleda z Ratitovca na Triglav ob sončnem vzhodu… Ob tem me še vedno stisne pri srcu.«