Čeprav je poznavalec, so ga dogodki presenetili

Gričnik je starosta v nekoč uglednem montažerskem velikanu Hidromontaža, v njem je aktiven že 40 let. Po propadu podjetja je kariero nadaljeval v naslednici HC Hidromontaža, postal njen tretjinski solastnik in zdaj že 15 let vodi njen libijski oddelek. Hidromontaža tam med drugim sodeluje pri izgradnji naprav za proizvodnjo pitne vode iz morske vode, zaposluje blizu 400 ljudi, večina jih je iz Afrike, približno 150 pa z območja bivše Jugoslavije. Slovencev je devet, od teh sta dva ostala tam na lastno željo, eden pa naj bi se vrnil ta konec tedna.

Čeprav je imel s pomočjo libijskih prijateljev dober dostop do informacij, so krvavi nemiri neprijetno presenetil Mariborčana, ki prebiva v Hidromontažinem naselju, oddaljenem približno 150 kilometrov od Tripolisa. "Ko smo se pogovarjali, ali se bo tudi pri nas ponovil Tunis ali Egipt, sem odločno vztrajal, da je to nemogoče. Libija je namreč organizirana plemensko in ti klani se med seboj dogovarjajo, kako si bodo delili naravno bogastvo."

Ko se je izkazalo, da se je zmotil, je Hidromontažin šef težkega srca sprejel odločitev o umiku. "Vrnitev v Slovenijo sem prvotno načrtoval šele za prihodnji mesec, ker smo tik pred podpisom pomembne pogodbe za posel, vreden osem milijonov evrov. Poleg tega smo prav zdaj začeli skupaj z italijanskim partnerjem realizirati 8,8 milijona evrov vreden posel, ki ga nameravamo končati še letos. Zato imamo v pristanišču že veliko opreme, med drugim nov žerjav," je Gričnik argumentiral svoje oklevanje.

Sprva so predvidevali samo delno demobilizacijo, manjša skupina pa naj bi še nekaj časa počakala v Libiji. "Vendar so se razmere nenadoma drastično spremenile - ceste so se izpraznile, oskrba z bencinom in hrano je postala močno okrnjena, ponoči pa smo slišali streljanje in zavijanje siren. Sklenili smo, da nima smisla več čakati, in tudi tiste delavce, ki so prišli šele prejšnji teden, poslali domov."

Kaos na letališču

Na letališču pri Tripolisu so jih pričakale kaotične razmere. Na deset tisoče Egipčanov, Tunizijcev in Turkov - teh je v Libiji okoli 120 tisoč - se je utaborilo pred terminalom, kjer čakajo na let domov. Ko sta bila odpovedana leta Lufthanse in Austrian Airlines, za katere je imel Gričnik rezervirane vozovnice, mu je libijski partner predlagal, naj s taksijem prebegne v Tunis. "A se je nato pokazala opcija s srbskim prevoznikom Jat, ki je zelo organizirano pristopil k evakuaciji svojih državljanov. Izvedeli smo, da ima na svoji redni liniji približno 50 prostih sedežev. Po velikih mukah nam je uspelo prodreti v potniški terminal, kjer smo z gotovino kupili pet vozovnic." Na odhod so čakali šest ur. Včeraj ponoči so pristali v Beogradu, v Slovenijo pa se so vrnili po vmesnih postankih na Dunaju in Gradcu.

Gričnik je prepričan, da bo Gadafi padel že čez nekaj tednov. "Spet se motiš," mu je ugovarjala njegova žena Jasna, ki se je domov vrnila že v torek. "Ne motim se," je vztrajal pri svojem Jože. "V delih države imajo ljudje že dostop do vojašnic in tam se že organizira nasilen napad na Tripolis."

Optimist napoveduje hitro vrnitev

Strmoglavljenje režima bi utegnilo ogroziti Hidromontažine posle, saj so njeni naročniki večinoma državna podjetja, v katerih je vodilni kader postavljen po dekretu ministrstva in z blagoslovom libijskega diktatorja. "Najbrž bomo morali nadgraditi ustaljene poti do vodilnih. To bo gotovo trajalo nekaj časa," je zaskrbljen poslovnež.

Kako dolgo bo Gričnik zdržal v Mariboru? "V Libijo se bom vrnil čez 14 dni, če ne bo kakšnih zapletov zaradi viz," je optimistično napovedal. Žena je pri tem zamahnila z roko. "On govori to, kar si želi," je pripomnila plavolasa gospa. "Po moji oceni vrnitev še najmanj mesec dni ne bo možna."