Franci Horvat

Med najlepše naravne spomenike v okolici Tržiča sodi Dovžanova soteska, ki se je nekoč imenovala Hudičeva soteska. Ime je domnevno povezano z visečim Hudičevem mostom, ki je bil izpostavljen hudourniški Tržiški Bistrici in ga je deroča reka večkrat razdejala. Sedaj je na njegovem mestu postavljen lesen razgledni most, s katerega je lep pogled na strugo reke in na vhod v sotesko. Poleg mostu vas bodo verjetno pritegnili predori s svojo pestro zgodovino. Najstarejši je Mali predor z letnico 1759. Gradnja Velikega predora v najožjem delu Dovžanove soteske je povezana z baronom Julijem Bornom (1840-1897), ki je imel veliko posest in grad v Jelendolu. Pred njegovim prihodom po dolini ni bilo nobene prevozne poti, zato je leta 1895 Born zgradil cesto s predorom iz Tržiča v Jelendol. Ob stoletnici izgradnje, leta 1995, so predor sanirali, tako da so ohranili njegove geološke značilnosti. Na stenah ob vhodu v predor sta spominski plošči. Temna je posvečena naročniku Bornu, svetla pa spominu na grofa Chorinskega, ki je ob obisku Doline potrdil komisijo za izvajanje zemljiške odveze.

Dovžanova soteska je zavarovana kot naravni spomenik (odlok o razglasitvi Dovžanove soteske za naravni spomenik, Uradni vestnik Gorenjske, 12/88) zaradi edinstvenega nahajališča ostankov okamnelega življenja rastlin in živali v kamninah starega zemeljskega veka - paleozoika. Nad njenim levim bregom so drzni Kušpergarjevi turni, razbrazdane skalne piramide uporabljajo številni plezalci kot odlično plezališče. Desno pobočje se imenuje Borova peč, saj na njem dejansko prevladuje rdeči bor. Nekaj posebnega predstavlja dno soteske, v katerem se nahaja podor velikih balvanov kremenovih konglomeratov (nekaj tovrstnih blokov najdemo tudi pri vasi Dolina). Drugačnost teh skal zaznamo že na prvi pogled, za podrobnejšo analizo pa je potrebno pogledati v geološko literaturo ali povprašati kakšnega strokovnjaka s tega področja. V veliko pomoč nam bo že geološki steber na zgornjem parkirišču, saj so tu predstavljene vse geološke plasti, ki jih lahko vidimo v soteski.

Dovžanova soteska slovi predvsem po fosilih. Zaslovela je po letu 1897, ko je geolog E. Schellwein v premijskih apnencih odkril veliko okamnin, predvsem ramenonožcev. Znanih je okoli 80 vrst ramenonožcev in med njimi je več kot dvajset novih, ki so jih iz tega kraja prvikrat na svetu našli in opisali. Izredno je bogastvo velikih luknjičark, prav tako nekaj novih vrst, ki veliko pomenijo tudi v svetovnem merilu. Med njimi je taka kroglasta Schwagerina carniolica, ki je bila odkrita v črnem apnencu na drugem velikem cestnem ovinku v Dovžanovo sotesko in leta 1937 tudi opisana kot nova vrsta. Njena hišica je dolga devet milimetrov in pol in široka okoli osem milimetrov. Živela je domnevno pred 280 milijoni let, ko je v toplem morju nastajal spodnjepermijski psevdoschwagerijski apnenec. Kot zanimivost naj omenim, da kranjska schawagerina že od leta 1993 krasi eno od znamk Slovenije.

Geoloških in paleontoloških posebnosti je toliko, da je na tem območju soteske kar šest opazovalnih točk, ki sodijo v Slovensko geološko transverzalo. Zamisel o tej poti, ki povezuje geološke pomembne točke in območja Slovenije, se je porodilo že leta 1903 na geološkem kongresu na Dunaju, uresničili pa so jo šele leta 1983 na pobudo dr. Stanka Busarja. Geološka transverzala je označena s posebno markacijo - prekrižanima kladivcema. Pot se začne v dolini Kokre na spodnjem Jezerskem in vodi po grebenih Karavank do planinskega doma na Šiji in doma na Kofcah na južnih pobočjih Košute. Od tod se spustimo v Dovžanovo sotesko in skozi Tržič, nato pa se pot zopet dvigne do Roblekovega doma na Begunjščici (1657 metrov) in vodi naprej mimo Valvazorjevega doma pod Stolom (1171 metrov) do doma Pristava na Javorniškem Rovtu (975 metrov), kjer se spusti do Jesenic. Slovenska geološka transverzala ima v Karavankah kar 31 opazovalnih točk.