Po koncu druge svetovne vojne, v kateri se je boril proti okupatorju, je študiral medicino v Leningradu (od 1946 do 1948) in nato v Ljubljani. O času, ki ga je preživel v Rusiji, je pisal tudi v eni od svojih 12 knjig. Naj citiram kratek odlomek, ki kaže, kako globoko se mu je vtisnilo to obdobje v dušo in srce in kako dober opazovalec in pisatelj je bil profesor: Na tako imenovani Severni železnici leži postajica Čerepovec. Svoje ime nosi po črepinjah ovac, ki so se pasle tam nekoč v velikih čredah. V vologodski oblasti je to, nekje med Moskvo in Arhangelskom. Debela snežna odeja je prekrivala brezkončno ravan. Mraz je pritiskal, lic sploh nisem čutil. Tam nekje je vasica, prava ruska "derevnja". Lesene hišice komaj mole iz snega. Le cerkev, ta kraljuje nad prostranstvom s svojimi veličastnimi zvoniki. Pred stoletji so jo zgradili, brez žage in železja. Prav dobro je opaziti na vsem tramovju sled sekire...

Po letu 1951, ko je bil promoviran za doktorja medicine, je 2 leti delal kot tako imenovani okrajni zdravnik v Foči, v Bosni. Zakaj se je odločil za specializacijo iz nevropsihiatrije, je omenil v intervjuju, zapisanem v knjigi "Sodobni slovenski psihiatri in še kakšna misel čez". Takole je povedal: Moja naravnanost se je v začetku izražala v zanimanju za človeka, a bolj do njegove telesnosti, telesa, saj sem bil v svojih mladostnih letih zelo aktiven v telovadnici, dober telovadec in me je zelo zanimalo že s tega vidika. Očitno pa se je vzporedno s tem razvijal tudi interes za človekovo duševnost in tako sem se ob koncu študija odločil za psihiatrijo... In to kljub temu, da sem pred seboj videl neko dovolj neprijetno pot. Psihiatrija je v tistem času imela neznansko bolj neprijeten prizvok kot sedaj. Ljudje so me spraševali, zakaj ravno na psihiatrijo, a nisi mogel dobiti druge specializacije. Tudi oče me je zaskrbljeno vprašal: "A v Polje boš šel?" Svet duševnosti me je preprosto privlačil, lahko pa so bile, kot sem že omenil, kakšne globlje notranje konfliktne situacije, ki jih je težko povsem zanikati.

Na kratko se ne da opisati izjemno bogate poklicne poti profesorja Kostnapfla. Znanje, ki mu je bilo ena od bistvenih življenjskih vrednot, je med drugim pridobival tudi v Londonu, v Meki psihiatrije v Maudsley Hospital. Bil je trinajst let predstojnik Katedre za psihiatrijo, 10 let predsednik Psihiatrične sekcije Slovenskega zdravniškega društva in dejaven član Razširjenega strokovnega kolegija za psihiatrijo in Strokovnega sveta Psihiatrične klinike. Njegov akademski opus je izjemno obsežen. Ves čas svojega zdravnikovanja pa je bil ambulantni psihiater, ki se je z dušo in srcem posvetil svojemu pacientu. S svojim spoštljivim odnosom do trpečega človeka - pacienta, je bil nam, njegovim učencem vzornik. Vzornik namreč, kakšen mora biti dober zdravnik, ki zna vzpostaviti s svojim pacientom terapevtski in čisto človeški odnos.

Od dneva upokojitve, ki mi ga je s svojimi duhovitim ravnanjem vtisnil v spomin 21. maja 1994, je začel novo obdobje svojega ustvarjalnega življenja. Napisal je 12 knjig. V njih se je razkril kot pravi humanist, pa tudi modrec in razumnik v najžlahtnejšem pomenu te besede. V njih se je tudi pokazal kot pisatelj, ki nadvse ceni svoj materni jezik, ki ga uporablja v najboljšem možnem sporočilnem načinu.

V svojem pisateljevanju je opisoval pristno zanimanje za človeka in njegovo vedenje. Še posebej so ga zanimali starostniki (že na začetku njegove zdravniške poti), pa tudi vojna s psihološkega in filozofskega vidika. Razumel je torej tudi tisti mračni, razdiralni del človekove duševnosti.

Kadarkoli sva se po njegovi upokojitvi srečala, sva bila oba tega srečanja vesela. Pri tem ni bilo nič nenavadnega, da sem čutil in pokazal do profesorja svoje spoštovanje in občudovanje. Ni pa bilo običajno, da je tudi on kazal enako spoštovanje do mene, svojega učenca. A tak je bil profesor Kostnapfel: vedno spoštljiv do sogovornika, pozoren in naklonjen. Tudi to kaže, da je imel ljudi rad.

Bil je izvrsten sogovornik. In ni čudno, da sem kar vpijal njegova razmišljanja, ko sva dan po njegovi upokojitvi prehodila ves Manhattan in se tudi povzpela na vrh ene od dvojčic stolpnic World Trade Centra v New Yorku. Nepozaben mi je njegov vzklik navdušenja, ko je očaran zrl na svet pod seboj: kako mogočno, kako mogočen je človek, je dejal.

Profesor Janko Kostnapfel je bil zdravnik, kakršen zdravnik mora biti. Etičen, pošten do sebe in drugih, spoštljiv in načelen. Predvsem pa dober človek. Takega bomo ohranili v trajnem spominu. Zame in za vse nas, ki smo imeli priložnost delati in se družiti z njim, je velik privilegij, da smo se lahko učili od njega.

28. januarja .2011 smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od velikega človeka, zdravnika, učitelja, modreca, humanista, pisatelja in družinskega človeka. V imenu Katedre za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani izrekam družini našega pokojnega učitelja globoko sožalje in zagotavljam, da smo v tej njihovi neizmerni bolečini z njimi.