Proces, ki je v zaključni fazi, se je začel oktobra leta 2003. Tožbo so vložile domorodne skupnosti in drugi prebivalci ekvadorskega severnega dela Amazonije zaradi okoljskih in zdravju škodljivih posledic neobzirnega in uničujočega črpanja nafte družbe Texaco v letih med 1964 in 1990. Gre za prvi proces te vrste proti kaki naftni družbi, ki so ga zaradi velike povzročene škode in višine zahtevane odškodnine označili za "proces stoletja".

Sodni mlini meljejo že 17 let

Chevron, ki je leta 2001 kupil naftno družbo Texaco, utegne sodni proces stati velik del premoženja, zato si je od vsega začetka prizadeval ovreči proces kot neosnovan kljub 106 strokovnim poročilom, ki razkrivajo odgovornost Texaca za uničenje tega neprecenljivega dela Amazonije. Po 17 letih sojenja je lani decembra ekvadorski sodnik pokrajinskega sodišča v Sucumbiosu, Nicolas Zambrano, odločil, da se zadeva zaključi. Chevron-Texaco vnovič zahteva razveljavitev procesa z izgovorom, da gre za "prevaro", ki so jo skovali tožniki z namenom, da bi izsiljevali to multinacionalko.

Predstavnik družbe Chevron-Texaco za stike z mediji James Craig je izjavil, da so pravni zastopniki tožnikov organizirali vrsto dejavnosti, da bi ustvarili negativno podobo o Texacu, češ da je v ekvadorski Amazoniji za sabo pustil ekološko razdejanje. Kot dokaz so predložili videoposnetek, posnet na skrivaj in brez dovoljenja, ki naj bi dokazoval, da gre za konstrukt tožnikovih pravnih zastopnikov. A bolj kot to kaže, da gre za zadnji brezupni poskus Texacove obrambe, da bi preprečila obsodbo.

Zgodba se vleče od novembra 1993, ko je skupina ekvadorskih državljanov v vlogi predstavnikov 30.000 prizadetih na sodišču v New Yorku vložila tožbo proti družbi Texaco Inc. zaradi ekoloških posledic, ki jih je naftna družba povzročila s črpanjem okoli 1,5 milijona sodov nafte v tem delu Amazonije. Po več sodnih odločitvah in pritožbah je ameriško prisilno sodišče avgusta 2002 razsodilo, da je za to zadevo pristojno ekvadorsko sodišče, kar je bil Texaco prisiljen sprejeti.

Kemikalije še danesprodirajo v podtalnico

Pred tem so predstavniki tako imenovane Skupščine prizadetih zaradi Texaca, ki združuje Fronto za obrambo Amazonije, predstavnike domorodnih skupnosti Secoya, Cofan, Siona, Kichwas in Huaorani, leta 1993 naročili pri harvardski univerzi študijo o onesnaženosti zraka, vode in prsti ter o zdravstvenem stanju prebivalstva amazonskih krajev Orellana in Sucumbios. Ta je med drugim pokazala izjemno visoko obolevnost med temi prebivalci za osmimi nenavadnimi oblikami raka in drugimi neobičajnimi boleznimi ter genetske deformacije pri novorojencih.

Druga študija iz leta 1999 je pokazala, da je v teh krajih možnost za obolenje raka kar 130-krat večja kot v glavnem mestu Quitu, da je koncentracija naftnih kemičnih sestavin ali drugih težkih kovin, ki se uporabljajo v procesu pridobivanja nafte, v pitni vodi 144-krat večja od dovoljene. Te posledice pripisujejo dejavnosti Texaca, ki je namerno odvajal v reke več kot 60 milijonov litrov kontaminirane tehnološke vode ter nestrokovno in brez ustrezne zaščite zgradil 600 bazenov za odpadno nafto ter druge kemikalije, ki so tam še danes in od koder kemikalije prodirajo v podtalnico. Poleg tega je postavil stotine zažigalnih gorilnikov v neposredni okolici indijanskih naselij. Zaradi nesreč, nestrokovnega ravnanja ter želje po zniževanju stroškov se je razlilo 345 milijonov galonov nafte (en galon je enak 3,78 litra).

Texaco je po opuščeni proizvodnji za sabo pustil ekološko katastrofo ter ogromno količino stare opreme, ki še dodatno obremenjuje ta izjemno občutljiv in pomemben ekosistem. Po nekaterih študijah bi sanacija okoli 2 milijonov hektarjev prizadetih gozdnih površin stala več kot 100 milijard dolarjev. A Chevron-Texaco se za to stanje ne počuti odgovornega, ker naj bi izpolnil vse obveznosti in ker gre po njegovem za konstrukt.