Britanska vlada je računala na tipičen slovenski scenarij, da se reforme pogoltne in pozabi. Podiplomski študentje in profesorji, ki so se septembra uprli Golobičevemu reformiranja "za nazaj", elitizaciji študija, načrtnemu preprečevanju razvoja in poglabljanja teoretskega, kritičnega znanja, intelektualne ustvarjalnosti in radovednosti, so se ob prvi obljubi štipendij potuhnili. Nadaljujejo vsak s svojimi obveznostmi, ne da bi poskusili izostriti kritiko, ki jo je Paulo Freire zapisal pred štiridesetimi leti.

Bančniški koncept izobraževanja - posvojen v bolonjski reformi, od študentov zahteva, da sprejemajo, polnijo in shranjujejo depozite. Ti mali delničarji brez dela in denarja, prenapolnjeni z neuporabnim, če ne škodljivim znanjem, pristajajo na reprodukcijo sistema, ki je tu zato, da pohablja človekov potencial, saj mora na političnih in drugih stolčkih odločanja ubraniti domet obstoječe inteligence ne glede na ceno, ki jo bo plačala družba kot celota.

A glavni akter vsake zgodbe o visokem šolstvu niso le študentje in profesorji. Starši in drugi spremljevalci in podporniki študija, znanosti in razvoja so tisti, ki morajo prepoznati, zakaj znanje ni depozit, odpreti fronto za kreativne procese osvobajanja od poneumljanja in še kaj. Tako stvari tečejo v Rimu, Londonu… V Sloveniji kakopak ne. Tu se elegantno sprejme, da mora danes podiplomski študent plačevati za znanje, ki ga ne more razviti niti do nivoja, ki ga je brezplačen študij omogočal pred bolonjsko reformo, ter da tudi po uspešno končanem študiju nima skorajda nobene perspektive.

Da je institut malega dela le delček iz celotne blamaže brisanja vsakršnih predpogojev za morebitno samorealizacijo izobražene mladine, se danes zdi sporno le nekaj samoorganiziranim študentom in nekaterim sindikatom. Deset let kasneje bo večina ugotovila, kot je bilo simptomatično pri diskurzih podpiranja okupacije Iraka, da niso imeli celostnega vpogleda, in potem svoje stališče do reforme ali okupacije radikalno zasukala. Prepozno, kajti mencanje včeraj in podpiranje danes bo določilo prihodnost, ne pa radikalni zasuk čez leto ali dve - tisto kesanje na razvoj visokošolske politike ali vojne žal ne bo več imelo vpliva.

A pojdimo nazaj na otok. Konservativci so se decembra pripravili, da reformo speljejo zlepa ali zgrda. Zato so na ulice poslali vse represivne sile, da uprizorijo spektakel. Ustvarjalci medijev so si seveda nadeli očala represivnih sil, bodisi ker so stali v zavetju robokopov in niso videli čez ščite bodisi ker so vajeni te prakse poročanja, kjer je cilj prispevka zgolj preštevanje žrtev in koščkov razbitih stekel. Tudi slovenski poročevalec za Dnevnik je gledal izključno skozi ta objektiv. A v množici študentov so bili tudi mladi s kamerami, ki so beležili proizvajalce nasilja, in en aktivist s cerebralno paralizo, ki ga je policija, najbrž prvič v britanski politiki, obravnavala povsem enakovredno z drugimi v množici.

Jody Mclntyre je bil s strani policije vsaj enako, če ne še bolj brutalno trpinčen kot drugi protestniki. Policija ga je vrgla z vozička in vlačila po cesti kot psa, potencialnega terorista. A Jody, prekaljen aktivist in bloger pri komaj dvajsetih letih, je bolj samostojen in artikuliran kot marsikateri drug študent. Kljub nejevolji staršev se je pred leti sam podal na raziskovanje v Latinsko Ameriko, Vietnam in Palestino, kjer je sodeloval v uporih ljudstev in skupnosti, ki jim naš, civiliziran svet piše smrtne obsodbe. Zato se je BBC krepko uštel, ko ga je v intervjuju kanil predstaviti kot potencialno grožnjo, kot mladeniča, ki je povzročil razbito steklo in razdejanje na londonskih ulicah.

Najprej so ga lovili na finto, ali se ima za revolucionarja, vendar trik ni uspel, saj Jody ne more sam upravljati invalidskega vozička in zato niti fizično niti verbalno ni mogel povzročiti take provokacije, ki bi upravičila najmanjši možni predpogoj za tako in tako nezakonito fizično maltretiranje, a policija je udarila po pasje, kot najbolje zna. Nato se je novinar v intervjuju z Jodyjem vrtel okrog vrele kaše, ki jo je poskušal zakuhati s poskusi identifikacije tega aktivista za revolucionarja. A Jody kratko, jedrnato, artikulirano in v posmeh dometu sodobnega poročanja o tematikah, ki nas vse v enaki meri zadevajo: "Sam se opredeljujem za kar koli, a menim, da se imamo vsi pravico boriti proti temu, kar poskuša doseči vlada, da bi študirali le bogati študenti. To je nekaj, proti čemur bi se morali boriti vsi."

Ko ga je novinar komaj ustavljal v tretjem poskusu in ga lovil še v zadnjo zanko, češ, zakaj se ni pritožil, če je nedolžen, oziroma kakšna bo njegova reakcija - pa Jody spet z umirjeno, lucidno artikulacijo: "Nimam reakcije, a se bom, ko ocenim možnosti, pritožil. Rekel pa bi, da je zelo pomembno, da na to ne gledamo kot na osamljen incident… Vloga policije na demonstracijah je, da spodbuja in izziva incidente. To so delali v preteklosti in to počnejo zdaj. Jaz nisem resnična žrtev, pač pa študent Alphie Meadow, ki je v bolnišnici in se zaradi hude poškodbe glave bori za življenje."

Alphie Meadow je imel še isti dan operacijo možganov in bo, če bo preživel, živel posledice upora sistemu, ki se je utemeljil na žrtvovanju mladine. Sistemu, ki je za svoje preživetje na oltar postavil telo Alexandra Girgolopusa iz Grčije, Carla Giulianija iz Italije, Bradleyja Willa iz Združenih držav in na stotine tistih umorjenih, pohabljenih, zaprtih in poškodovanih mladih, katerih imen in poguma ne bodo nikdar predstavili v javnih občilih, a jih bodo zato gibanja vsak dan znova nosila s seboj na ulice in v nove upore, se jih spominjala v težkih trenutkih in jih povabila na tista redka slavja, ko bodo dosegala nemogoče.