Do 10. leta velika smrtnost

Okostja, ki so zelo dobro ohranjena, so arheologi našli pred 25 leti v votlini, kamor so se prebivalci mesteca zatekli, ko je leta 79 po n. št. Vezuv uničil Pompeje in okolico. Votlina jih ni obvarovala, zato so kot tisoči drugih tudi oni umrli.

Znanstveniki po okostjih sklepajo, da Rimljani niso bili manjši od današnjih prebivalcev Neaplja. Pred 2000 leti so običajni ljudje jedli predvsem fige, morske ježke, jajca in piščančje meso.

Zanimivo je tudi, da je med žrtvami Vezuva zelo veliko starejših ljudi. Po mnenju arheologov je bilo otroštvo do desetega leta najbolj nevarno življenjsko obdobje, saj ga je preživel samo vsak drugi otrok.

Do nekako desetega leta so bili namreč otroci izpostavljeni vsem mogočim nalezljivim boleznim, proti katerim se danes cepimo in poznamo zdravila zanje. Ko je posameznik presegel to kritično starost, je lahko z veliko verjetnostjo pričakoval, da bo živel zelo dolgo, morda v povprečju ne dosti manj od današnje pričakovane življenjske dobe.

Dvesto let miru in blagostanja

K dolgotrajnemu življenju sta pripomogla tudi izjemen mir in red v rimski državi. Skoraj neprekinjeno obdobje miru je trajalo od bitke pri Akciju leta 31. pr. n. št., ko si je Oktavijan, od leta 27. pr. n. št. Avgust in prvi cesar, zagotovil oblast nad vsem Sredozemljem, do vladavine cesarja Marka Avrelija v drugi polovici 2. stoletja. Takrat so v rimski imperij vdrla nevarna germanska plemena, ki so v naslednjih stoletjih še bolj ogrozila veliko rimsko državo z mejami na Renu in Donavi.

Dodati je treba, da sta na tem velikanskem območju, ki s severno Afriko in Bližnjim vzhodom ni dosti manjše od današnje Evropske unije, delovala sodstvo in policija, pirate pa je že leta 67 pr. n št. iz Sredozemlja pregnal Pompej, poznejši Cezarjev zaveznik in svak, nato pa tekmec. V takih razmerah, ko se tedanja samoumevna rutina vsakdanjika in varnost lahko merita z urejenostjo življenja v današnji dobi, je bil izbruh Vezuva leta 79 n. št. huda katastrofa.

Kdaj je v Evropo prišel sifilis

Znanstveniki naj bi na zobeh dveh okostij iz Oplontisa odkrili sledi sifilisa. Če je to res, potem ne velja več teza, da je ta bolezen prišla v Evropo iz Amerike konec 15. stoletja.

Predlani objavljena raziskava o genski evoluciji bakterije, ki povzroča sifilis, je potrdila že pet stoletij staro tezo,  da je sifilis prišel iz Amerike v Evropo na eni od odprav Krištofa Kolumba med letoma 1492 in 1495.

 Do prve znane epidemije sifilisa v Evropi naj bi prišlo leta 1495, ko je francoski kralj Karel VIII. oblegal Neapelj. Ob vrnitvi njegovih plačancev v domače dežele se je bolezen razširila po Evropi.

Ker se je to zgodilo tri leta po Kolumbovem prihodu "v Indijo",  se je že tedaj pojavila hipoteza, da gre za bolezen, ki so jo prinesli Kolumbovi mornarji z druge strani Atlantskega oceana. 

Temu v prid je pričalo dejstvo, da je bil sifilis razširjen tudi med temi morjeplovci v službi španskega kralja. Vendar so znamenja omenjene bolezni odkrili tudi v nekaterih srednjeveških grobovih in, tako kaže, tudi pri žrtvah Vezuva iz leta 79 n. št.

V resnici naj bi Kolumb in njegovi možje med drugim potovanjem čez Atlantik leta 1493 iz Srednje Amerike prinesli le novo vrsto bakterije sifilisa Treponema pallidum, ki je bila v naslednjih stoletjih usodna za marsikaterega bolj ali manj razuzdanega Evropejca.