Za egiptovske pojme bolno bledolični in svetlolasi fantje so prihajali iz Švedske, vsaj tako so poučeni poučili nepoučenega Amra, čeravno bi bil ta ob pogledu nanje bržkone pripravljen sprejeti tudi razlago, da gre za diplomatsko delegacijo blond vesoljcev na delovnem obisku v njegovi galaksiji. Ti strašni Švedi so bili namreč vsi po vrsti vsaj za dve glavi višji od njega, njihove roke pa so bile videti debelejše in verjetno so bile tudi močnejše od njegovih nog.

To četo švedskih velikanov je moral nikdar manjši Amr spremljati in skrbeti za to, da so ti vsak dan pravočasno prispeli v športno dvorano, kjer naj bi odigrali rokometno tekmo. Fantje so namreč prišli na svetovno mladinsko prvenstvo, kjer so veljali za prve favorite, in v Amrovih očeh so vsekakor delovali dovolj nepremagljivo. No, če smo iskreni, je Amra misel, da obstajajo nekje na tem svetu, v neki Norveški, še večji, še močnejši mladeniči, s še bolj širokimi rameni in debelejšimi rokami, na smrt strašila in zato je raje sveto verjel, da tako dobrih rokometašev, kot so švedski, na tem planetu ni.

Vera v nadmoč švedske reprezentance se mu je utrdila že naslednji dan, ko jih je opazoval, kako je vsak med njimi za zajtrk kot bi mignil pospravil količino hrane, ki bi njegovi petčlanski družini zadostovala za ves teden. Polne posode falaflov, humusov, babaganuša, tabule in drugih lokalnih dobrot so se izpraznile z rekordno hitrostjo in iz kuhinje je kmalu vsa prestrašena kukala četica kuharjev in z bojaznijo spraševala, če so švedski gostje res siti. Ponuditi jim niso imeli ničesar več in svetovno znanemu egiptovskemu gostoljubju je grozila največja katastrofa po terorističnih napadih v Šarm el Šejku. A na srečo so imeli Švedi ta dan otvoritveno tekmo z Nizozemci in niso smeli pretirano obremeniti svojih želodcev.

Ko so se mladi švedski rokometaši malce kasneje prvič sprehodili po Kairu, je Amru dokončno postalo jasno, da česa takšnega ne pomnijo niti najstarejši meščani, saj se je za rumeno-modro povorko obračalo staro in mlado. Ljudje so strmeli vanje kot japonski turisti v Keopsovo piramido in še najbolj vsiljivi arabski trgovci se jim niso upali ponujati šalov in šiš, niso jih pod pretvezo, da jim bodo pokazali pot do muzeja, vabili v svoje trgovine s parfumi, niso se pretvarjali, da so izurjeni turistični vodiči, ki jim bodo za bakšiš z veseljem razkazali prehod za pešce in nedelujoči semafor iz časov kraljice Kleopatre. Vsi so le odprtih ust gledali dvometrske Švede in po tihem upali, da na Švedskem niso prav vsi ljudje tako ogromni, saj bi bilo v nasprotnem primeru le vprašanje časa, kdaj bodo ti švedski guliverji napadli in z lahkoto zasedli liliputanski Egipt.

Po Amrovih in tudi pričakovanjih mnogih drugih so se Švedi dan za dnem vračali iz dvorane dvignjenih glav in zadovoljno so razlagali, kako so premagali najprej Nizozemsko, potem pa še Libijo in Grenlandijo in Amr je hitro tudi sam zrasel nekaj centimetrov in se začel hvaliti naokrog po Kairu, da je spremljevalec bodočih svetovnih prvakov.

V ponedeljek, desetega avgusta, pa so ob približno sedmi uri zvečer Švedi prikorakali iz dvorane tako močno sklonjenih glav, da se je Amru celo zazdelo, da niso prav nič višji od njega. V grobni tišini so se posedli na svoje sedeže in se odpeljali proti hotelu. Amr jih je ves čas osuplo opazoval v pričakovanju pojasnila, a med skoraj enournim prebijanjem skozi gost kairski promet ni nihče izmed Švedov dvignil glave, da bi pogledal skozi okno, kaj šele, da bi pogled usmeril proti njemu. Zbegani Amr je zato pomislil, da se je na Švedskem zgodila nacionalna katastrofa in da je verjetno umrl sam švedski kralj ali pa je kakšna puščavska nevihta odpihnila pol Švedske, vključno z vsemi njenimi piramidami.

Nato pa je nekaj močno zaropotalo in Amr je s pogledom ujel največjega izmed vseh švedskih velikanov, kako z vso močjo besno udriha po naslonjalu svojega sedeža. Pobesneli mladenič je začel na ves glas tuliti, Amra pa je prizor v hipu navdal z nepopisno grozo. Šved je sicer tulil v nerazumljivi švedščini, a je Amru kljub temu uspelo prepoznati eno, največkrat ponovljeno besedo, in naposled je dojel, da je to strašno Švedsko na tekmi četrtega kroga premagalo nasprotno moštvo, ki sliši na ime Slovenija.

V tistem se je brez ene same izstreljene krogle rodila Velika Slovenija. V Amrovih očeh država, ki ima takšno mladinsko rokometno reprezentanco, pač ni mogla biti manjša od Libanona in Jordanije. In medtem ko so jezni in razočarani Švedi zapuščali avtobus, je Amr ves prestrašen Alaha prosil, naj njega in njegovo družino, pa njegove prijatelje, sorodnike in cel Egipt, v vsej svoji mogočnosti in božji usmiljenosti zaščiti pred to Veliko, kaj veliko, Velikansko Slovenijo.

In v skoraj isti sapi je ubogi Amr v sebi preklel tistega, ki se je domislil, da v njegovi domovini organizira veliko športno tekmovanje in gosti spopad svetovnih velesil. Velike Švedske in Velikanske Slovenije.

Ko sem dobro leto dni kasneje na filmskem festivalu v Kairu Amru, ki se je razumljivo odpovedal nadaljnjemu sodelovanju na športnih prireditvah, povedal, da prihajam iz Slovenije, je revež kar obnemel. Če bi Borut Pahor videl ta strah v Amrovih očeh, bi bržkone vsaj še enkrat, po mojem štetju torej še dvanajstič, premislil o tem, ali so velika športna tekmovanja res pravi način za promocijo naše države. In morda bi še enkrat, po mojem štetju še trinajstič, spremenil svojo odločitev o organizaciji evropskega prvenstva v košarki.

A na srečo Borut Pahor tega strahu ni videl.