No, letos je na trenutke kar obetalo, saj je, denimo, polna dvorana več kot petinštirideset minut čakala na začetek projekcije, ki se ni nikoli zgodila, a tudi iz te priložnosti ni bilo zadetka. Deležni smo bili le prisrčno zardevajočih govorov dekleta, ki nas je vsakih petnajst minut prosilo, kolikor sem uspel razvozlati vsebino njenih simpatičnih piarovskih polomij, naj počakamo še malo, ker se bo mogoče projektor popravil sam od sebe.

Je pa ta dolgočasno brezmadežni Liffe z leti razvil prav posebne vrste tradicijo. Vsako leto se namreč nekje sredi novembra, ponavadi neposredno po ogledu kakega tajskega ali korejskega težkokategorniškega art filma, pred zavidljivo polno Linhartovo dvorano filmarji sprašujemo, kam za vraga vsi ti gledalci, ki že skoraj mazohistično sprejemajo tudi najbolj hermetične filmske umetnine, poniknejo po koncu festivala. In vsako leto po tem povsem nedolžno zastavljenem vprašanju v nedogled meljemo o raznoraznih razlogih za to, da se čez leto mnoge liffovske uspešnice, ki se znajdejo na rednem sporedu, vrtijo pred praznimi dvoranami.

Lani si je, denimo, enega najbolj razvpitih in najhitreje razprodanih filmov festivala, von Trierjevega Antikrista, po treh nabito polnih festivalskih projekcijah v prvem tednu rednega predvajanja na Viču ogledalo le nekaj več kot petdeset gledalcev. To je verjetno manj ljudi, kot jih je na Liffu ostalo brez vstopnice za isti film.

Naša mnenja so seveda deljena, a sam sem vsako leto bolj prepričan, da postaja festival večji od filmov, ki se vrtijo na njem. Če malce bolj obrazložim, je po mojem za današnjega kinoobiskovalca še bolj kot posamezen film privlačen sam festivalski dogodek, ki mu, sploh če govorimo o Liffu, že vnaprej zagotavlja ogled filma z množico filma željnih ljudi, ki ne srkajo kokakole, ki ne razlagajo po telefonu svojim prijateljem, da ne morejo govoriti z njimi, ker so trenutno v kinu in gledajo film, in ki z le njim duhovitimi opazkami ne spravljajo v smeh svojih nadležno hihitajočih se sošolk.

Ne morem sicer trditi ničesar v imenu vseh 47.500 kupcev vstopnic, a zame je odhajajočih in prihajajočih liffovcev polna pasaža Maximarketa pač enako pomemben del festivalske izkušnje, kot so to mojstrovine Mika Leigha, Alejandra Gonzáleza Inárrituja ali Abbasa Kiarostamija. Leto za letom namreč uživam v skupinskih vzdihljajih in smehu tristotih ljudi ter v čez leto skoraj pozabljenem občutku kolektivnega odzivanja na dogajanje na platnu in v resnici ne potrebujem nobenega dodatnega festivalskega presežka.

V času med tem in onim novembrom se človek namreč nikdar ne znajde v kakšni nabito polni kinodvorani, razen morda takrat, kadar se že prvi ali drugi teden predvajanja zapodi na ogled novega filma o Harryju Potterju. Sicer je tudi Kolosej ob koncu tedna redno poln, a človek tam vedno bolj dobiva občutek, da se mularija iz spodnjih McDonaldsa in frizerskega salona premesti v zgornje kinodvorane le zato, da ji ne bi med prežvekovanjem kokic slučajno postalo dolgčas. Kolosej je pač v svoji osnovi zabaviščni park, kjer so filmi le eden do možnih načinov zabave.

Zato se mi zdi Cankarjev dom povsem primerno domovanje za največji filmski festival pri nas. Ta je pač v svojem bistvu popolno nasprotje Koloseja, nekakšen socialistični antipod sodobnemu kapitalističnemu multipleksu, saj bi se človek, ki ga dogajanje v Gallusovi, Linhartovi, Kosovelovi ali Štihovi dvorani ne zanima, raje v nogo ustrelil, kot pa da se znajde v kakšnem izmed njegovih ponudbe in duha izpraznjenih preddverij.

A verjetno je prav zaradi takšne narave Cankarjevega doma Liffe filmski festival prav posebne sorte, ki za razliko od mnogih podobnih dogodkov v tujini in tudi pri nas ponuja zgolj in samo filme. Te strogo asketske filmske izkušnje, ko se celo vsi pogovori gledalcev pred projekcijami in po njih obvezno začnejo in končajo zgolj z naštevanjem videnih naslovov, kot kaže, ne motijo niti tisti brezplačni časopisi brez oglasov, neomejene količine sponzorske kave ali kakšen pogovor s filmskimi ustvarjalci z jetlegom.

A kako takšna asketska ponudba ljubljanskega filmskega festivala iz leta v leto pritegne tako številno občinstvo, ki verjetno ne pada na isto poceni finto kot jaz, ostaja zame tudi po enaindvajsetih letih nerazvozlana skrivnost, in če ji kmalu ne pridem do dna, me bo verjetno prej ko slej prepričala teorija, da s(m)o ljubljanski filmofili v resnici prikriti ljubitelji pocukranih romantičnih komedij in akcijskih spektaklov, ki nas vsako jesen zgolj zagrabi občutek krivde, potem ko celo leto nismo videli enega spodobnega art filma. In le zato, da bi pred prijatelji in znanci še naprej ohranili svoj težko prigarani status od Hollywooda neokrnjenih intelektualcev, si novembra mazohistično privoščimo tudi do tri filipinske filme dnevno.

Konec koncev smo že vsi kdaj srečali kakšnega javno deklariranega ljubitelja iranske kinematografije na premieri nove uspešnice Hugha Granta v Koloseju in nam je ta v zadregi hitel pojasnjevati, da ni v Kinodvoru in Kinoklubu Vič res nič za gledati, saj je vse te filme videl že na Liffu.