To je bila najboljša slovenska moška uvrstitev na zadnjih OI v Vancouvru in tudi najboljša slovenska biatlonska na olimpijadah doslej, a to je ostalo v globoki (medijski) senci napovedanega Fakovega prestopa v Slovenijo. Če bi se biatlonska loterija sekund obrnila drugače, verjetno niti Faku danes v Zagrebu ne bi bilo treba razlagati, zakaj mu ne pustijo zamenjati dresa in mu zabijajo žeblje v krsto kariere, 24-letni Ihanec Klemen Bauer pa bi se v precej večjem medijskem soju žarometov pripravljal na novo sezono, ki se začenja 2. decembra v švedskem Oestersundu.

Do prvih tekem so še trije tedni. Kakšna je pripravljenost?

Konkretnih primerjav nimam. Če pa se orientiram po občutkih, je forma vsaj taka kot lani v tem času, če ne boljša. Napredek je v kar številnih detajlih. Posebno v streljanju, ki je bilo moja šibka plat. Prav na račun zbranosti na strelišču sem bolj konstanten, odpravil sem napake. Nisem še popoln, a s trenerjem Tomašem Kosom sva dobro delala.

Kakšne so bile tiste napake na strelišču?

Največ pri proženju. Vrsto let sem delal napake, ki so se z milijonom gibov zakoreninile in jih je bilo nemogoče čez noč odpraviti. Podzavestno mi sedaj ni treba toliko razmišljati, da bi napake ponovil. Tudi odstotek zadetih tarč na treningu se je dvignil, tako da bi moral na tekmah biti leže vsaj pri lanskih 88 odstotkih, stoje pa se bi moral približati tem odstotkom. Časovno sem bil že doslej na strelišču hiter in ostajam v okviru 45 do 50 sekund za dva postanka, hitrejši so le redki ekstremisti. Bolj kot hitrost je zame pomemben ritem streljanja, brez zaletavosti, in da me nič ne vrže s tira.

Kako je bilo z motivacijo v poolimpijski sezoni?

Res sem se malce bal, da bodo olimpijske igre kot vrhunec nekega obdobja nekaj tega odnesle, a sem nazadnje dobil še več veselja za trening. Bil sem vsaj tako zagnan kot lani. Nekako slutim, da je prav zaradi tega priložnost zame. Pokljuke se nisem naveličal. Internih in malih tekem pa je bilo tudi dovolj. Avgusta sem bil na rolkarskem pokalu IBU na Češkem šesti in osmi med Poljaki, Čehi, Slovaki, Avstrijci. Oleja Einarja Bjoerndalna smo srečali v Obertilliachu, a s treningom ni izstopal. Na triatlon Jeklenih pa se letos nisem pripravil. Nimam takih pogojev kot Janez Marič, ki skoči v kajak in zavesla skoraj ob domači hiši. S Fakom sva septembra tudi naredila nekaj močnih treningov, v teku sva bila blizu skupaj. Res je škoda, da ima te težave. Ubogi je, čeprav teh težav na treningu ni pokazal.

In kakšen je bil odziv sponzorjev po olimpijskih igrah?

Prav pri sponzorjih sem se kar trudil, a se vidi, da niso lahki časi. Vedo, da perspektiva je. Seveda pa ne skačejo za mano. Za nekatere stvari sem se kar zadovoljivo dogovoril, sorazmerno več kot lani. Če bi imel kolajno, verjamem, da bi bilo veliko drugače. O tem sem prepričan.