Če je marca, ko je Simič z razkritjem višine premij nogometaše očrnil in s tem pridobil precej točk v javnosti, še kdo dvomil, kdo je dober in kdo slab fant, sedaj nejasnosti (skoraj) ni več. Še zadnjo tanko plast dvoma bi lahko izbrisal Matjaž Kek. Dokument, ki je prišel v javnost, dokazuje, da Simič ne izbira sredstev za cilje. Pri tem ima malodane neomejena pooblastila, da spominja na sončnega kralja. Sklep, s katerim je razveljavil svoj prejšnji sklep, je absurden. Si predstavljate, da vam šef sporoči, da vam bo odvzel plačo, ki ste jo že prejeli? Ali da vam reče, da kolega Janeza ne smete najeti za posrednika pri pogajanju o nagradi za vaše delo? Verjetno bi se močno razjezili. Nogometaši so se ob sporih s Simičem večkrat in to pokazali na svojstven način, ki morda ni zgled bontona, a je v skladu z njihovo borbeno in nepopustljivo naravo, brez katere se na svetovno prvenstvo ne bi uvrstili.
Če pustimo ob strani zakulisne igre in vso meglo, ki se vije, je logika naslednja: naloga nogometašev je, da se trudijo na igrišču in dosegajo čim boljše rezultate. To počnejo z odliko. Naloga predsednika zveze je, da še posebno tenkočutno skrbi za mir v hiši ter človeške odnose, pri čemer mu koristijo diplomatske sposobnosti. Ivan Simič žal teh sposobnosti ni pokazal. Je enostavno preveč konfliktna oseba. Namesto da bi trenja ublažil, jih spodbuja.
Odnosi so tako porušeni, da se Kekova želja o zdravi komunikaciji zdi iluzorna. Poti se bodo enostavno morale raziti, sicer čez leto ali dve ne bomo več govorili o 15. reprezentanci na svetu, ampak o ponovitvi zgodbe iz Južne Koreje. Zato mora biti sporočilo članov nogometne družine (če želijo rešiti zgodbo o uspehu) predsedniku naslednje: "Dragi Ivan, nočemo te več."
