Drago Čepar ga ni dobil. Zmagal je nekdanji poslanec LDS, motorist, ljubitelj Led Zeppelinov, deklarirani državljan NSK, predvsem pa neomajni kritik Šturmovega zakona o verski svobodi, "zakona, ki brezsramno privilegira največjo in najmočnejšo cerkev". Danes 56-letni Aleš Gulič je na mesto direktorja Urada za verske skupnosti RS sedel pred natanko enim letom, 4. septembra 2009.

Zaradi "nezaslišane provokacije" jih je Pahor po Guličevem imenovanju kmalu dobil po diplomatski grbi. Benedikt XVI. ga kljub drugačnim pričakovanjem med obiskom v Rimu ni sprejel v avdienco. Pahor, ki je tudi javno priznal, da je Guličevo imenovanje zapletlo odnose z uradnim Vatikanom, je odločitev generalnega sekretarja vlade Milana M. Cvikla obžaloval. "Seveda smo suverena država in lahko imenujemo kogarkoli, ampak na koncu gre za odločitev, ki bi lahko zadovoljila obe strani," je svoje razumevanje kompromisa pojasnjeval Pahor.

Nad očitke z elegantnim črnim suknjičem

Gulič se je odtlej pogosteje ugriznil v jezik, ko ga je obšlo, da bi spet kakšno rekel o privilegijih in monopolih največje cerkve. Ni mu na primer več prišlo na misel, da bi parafraziral misel iz pisma Korinčanom, ko je kot poslanec ob neki priložnosti pribil, da danes ne velja več "vera, upanje, ljubezen", temveč "cerkev, udobje in denar". Politično intoniranim pretiravanjem, da je "slovenska država v avdienco k papežu in drugim verskim voditeljem poslala človeka v raztrganih kavbojkah in srajci z napisom Satan's Brothers" (jezuit Peter Lah v Reporterju), pa se je po robu postavil z elegantnim črnim suknjičem in salonskimi čevlji, ki jih tudi Milan Gačanovič ne bi vrgel v smeti.

Na prvem sprejemu za predstavnike verskih skupnosti je s skrbno spetim čopkom blestel, tudi zato, ker so se ti vabilu polnoštevilno odzvali. Danes zatrjuje, da ima z vsemi zelo korektne odnose in da si to šteje za uspeh. Ifet Suljić, imam v Škofji Loki in sodelavec v uradu muftija Grabusa, Guliču pritrjuje. "Ne, v islamski skupnosti nas obleka gospoda Guliča prav nič ne moti; z njim zelo dobro sodelujemo. Mnogi politiki hodijo naokoli v nadvse 'spodobnih' oblekah, pa tisto, kar govorijo, vseeno ni spodobno…" Zdi se, da zaradi svojevrstnega oblačilnega koda tudi avtoriteta Guliča kot direktorja prav nič ne trpi. "Svojim sodelavcem sem vrnil nasmeh," samozavestno zatrjuje Gulič, "spet lahko pokažejo svoje znanje in svojo kreativnost…"

Direktor UVS ne zanika, da je obleka tudi sporočilo, toda sam to sporočilo definira drugače. "Da sem na prvi sprejem za predstavnike verskih skupnosti prišel slovesno oblečen, so vsi opazili, da sem tak hodil tudi v parlament, na slovesne in žalne seje ali ko sem zastavljal vprašanja tedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši, se je spregledalo." A Gulič je na negodovanje zaradi cokel, motoristične jakne in dolgih las navajen. Ko je v sedemdesetih kot učitelj prikorakal v srednjo ekonomsko šolo, je naletel na podobno zgražanje. "Vsi so se nato tolažili, da se moram še zresniti. Ampak jaz sem bil že zelo resen. Človek mora ostati zvest sebi, idealom svobode, individualnosti in spoštovanja drugačnosti."

Zlasti s slednjim - za razliko od svojih nasprotnikov - ni imel Gulič v resnici nikoli problemov. Ko so mnogi sedanji goreči antikomunisti prav potiho hodili v službo in se "brigali zase", je Gulič na trboveljskem radiu, kjer je po kratki karieri asistenta na FF za srbokroatistiko v začetku osemdesetih postal urednik in direktor, dejavno prikliceval nove, bolj demokratične čase. Najprej je ločil funkcijo direktorja in urednika, potem je s sodelavci prvi v Sloveniji uvedel versko oddajo, kjer so lahko tudi duhovniki kaj povedali o etiki in morali. Prijateljeval je z laibahovci in se družil z župniki, denimo župnikom Nikom, "ki je blagoslavljal motoristične shode, ko to še ni bila ena sama afnarija".

Leta 1994 je nehal piti in odšel na zdravljenje. Da je zdravljeni alkoholik, ne skriva. Ni postal alkoholistični janičar, toda brez zadrege pove: "V Sloveniji ima alkoholizem smolo. Toleriramo ga in sprejemamo tudi do zelo kritičnih faz." Ko je leta 1997 dobil prvojunijsko nagrado v rodnih Trbovljah - eno od nagrad za humanitarno delo in sodelovanje v številnih kulturnih projektih, od delavske godbe do NSK -, so mu jo soglasno podelili predstavniki vseh strank. Takrat je štelo, kar je storil za soljudi. Leta 2004, ko je bil izvoljen za poslanca LDS, se je vse spremenilo. Cokli so na parlamentarnem parketu trdo tolkli.

Gulič-Koseljev zakon še vedno aktualen?

A Gulič je vztrajal pri svojih pogledih na sobivanje različno verujočih in različno vplivnih verskih skupnosti, ki morajo biti enakopravne. Na vztrajna opozorila s cerkvene strani, da enakopravnost vendarle ni enakost, Gulič odgovarja: "Enakopravnost pomeni enakost pred zakonom. Tega zakon o verski svobodi ni zagotovil. Vesel sem, da je to ugotovilo ustavno sodišče."

Ko mu je Jernej Koselj, pravnik in budist, prinesel svoj zakonski predlog, je bil navdušen. V to, da gre za izjemno besedilo, mu je uspelo prepričati tudi svoje tedanje poslanske kolege in v obtok je šel "Guličev zakon". Aleš Gulič sicer pravi, da je že na prvi javni obravnavi, kjer so ga ozmerjali za komunista in nestrpneža, povedal, kdo je avtor zakona, ki je bil dvakrat vložen in dvakrat zavrnjen, a šele v zadnjem času je zakon postal Koselj-Guličev. Nekateri sociologi religije, ki so pod Guličevo taktirko znova postali upoštevanja vredna stroka, menijo, da ni nobene potrebe po odkrivanju Amerike. Ta zakon, je denimo prepričan dr. Srečo Dragoš, odlično rešuje vse zadrege, ki jih je ugotovilo ustavno sodišče, ko je junija letos po treh letih pričakovanj z odločbo razveljavilo nekatere člene Šturmovega zakona. Ga bo torej Gulič vladajoči politiki predlagal še tretjič?

Tako nepreviden tudi Gulič ni. Navsezadnje se mu tudi zakon o verski svobodi ne zdi več tako popolnoma in docela zgrešen. "Praksa je pokazala, da je ta zakon preobsežen, nekako neroden, birokratski postopki, ki jih predvideva, so nemogoči. V prenovi tega zakona pa bo seveda treba upoštevati tudi omenjeno odločbo, ki pa je ponekod protislovna. Zaposlovanje posvečenih oseb v bolnišnicah in zaporih jasno prepoveduje, zaposlovanje v vojski, ki je, če smem tako reči, veliko bolj "državna" inštitucija, kot so recimo bolnišnice, pa pušča odprto. Ni mi jasno, zakaj bi smeli za pastoralno oskrbo v vojski zaposlovati duhovnike, za bolnike pa ne. Tu seveda ne mislim na vojake na misiji," razmišlja direktor UVS. Na vprašanje, ali bodo na uradu pripravili nov zakon, v katerem bodo popravili tudi tisto, v kar se ustavno sodišče ni vtikalo, a ni dobro urejeno, kot mu svetujejo religiologi, ali pa bo popravil le sporne člene, Gulič v tem trenutku še ne zna odgovoriti.

Ker več kot deset odstotkov nove zakonske materije zahteva nov zakon, se pripravljajo tudi na to najzahtevnejšo možnost. Za zdaj predvsem zbirajo stališča; za nasvet so ali bodo zaprosili različne gremije, tudi predstavnike verskih skupnosti. Marsikdo od njih je - tako je pokazal zadnji posvet - tudi zelo dobro obveščen. Dr. Borut Košir denimo "ve", da vrh politike ne bo dopustil novega zakona. Gulič tudi zato razmišlja o tem, da bi v javno razpravo poslal kar teze za novo zakonsko ureditev in ne osnutka zakonske novele ali novega zakona, čeprav to ni običajno.

Na vprašanje, ali si sme kot vladni uradnik privoščiti svobodo razmišljanja o pravih in nepravih zakonskih rešitvah in, na primer, javno kritizirati prakso blagoslavljanja nove ladje na vojaškem ministrstvu, Gulič odgovarja z značilnim nasmehom, ki se zagonetno zabrisuje pod sršečimi sivimi kocinami: "Z vidika preživetja bi se bilo sicer najbolj fino skriti za uradniško funkcijo in pričakovanji Gospodarja, toda na dolgi rok je to najslabše, za vse. Verjamem, da smo spodobna država, v kateri lahko tudi uradniki mislijo. Če bi v osemdesetih letih prisluhnili vsem dobronamernim nasvetom, bi letos proslavljali 30-letnico niča, ne pa 30-letnico Laibacha."

Sicer pa Gulič vztraja, da je poslušen uradnik. Če je naprošen za mnenje, ga tudi izdela. Tako bo te dni premierju poslal zahtevano mnenje o študiji, ki jo je o morebitni ustanovitvi vojaškega ordinariata izdelal njegov predhodnik, dr. Čepar. "Študija je zanič," ne okoliši Gulič, "bolj ali manj le opisuje tuje rešitve." Da bi bila ustanovitev ordinariata neustavna, pa je premierju tudi že povedal.