Številne ugledne časopisne družbe po vsem svetu so se znašle v rdečih številkah, nekatere so že zaprle svoja uredništva, vodstva drugih večinoma tarnajo zaradi slabih tržnih razmer, padca branosti, naklade in prihodkov od oglaševanja. A vendarle je kar težko verjeti, da tiskani medij ne bi preživel, sploh ko pomislimo na zavidljivo tradicijo nekaterih dnevnih časopisov, ki v bolj ali manj nespremenjeni obliki izhajajo že dolga leta, desetletja in celo stoletja. Kar 105 časopisov po vsem svetu je prvo izdajo v orbito izstrelilo pred letom 1891, štirje časniki imajo korenine svojega izhajanja v 17. stoletju, 44 pa je jih je luč sveta ugledalo v 18. stoletju. Med najstarejše še izhajajoče časopise sodi tudi nekaj uglednih in svetovno poznanih tiskanih medijev.

Post-och Inrikes Tidningar, Švedska, prvič izšel leta 1645

Najstarejši časopis na svetu, ki se je obdržal do današnjih dni, je švedski časnik Post-och Inrikes Tidningar, kar v grobem prevodu pomeni Poštne in domače novice. Prvič je izšel daljnega leta 1645, ko sta ga ustanovila švedska kraljica Kristina in kancler Axel Oxenstierna. Prvotni namen časopisa je bil obveščati kraljičine podložnike o dogajanju v državi, prve izdaje, ki so bile bolj podobne pamfletom, pa so razpečevali kurirji in jih obešali na razglasne deske v mestih in naseljih po vsem kraljestvu. V 17. in 18. stoletju je bil časnik vodilni informacijski vir v državi, do leta 1922 pa je pod vplivom konkurence komercialnih medijev izgubil veljavo in se osredotočil le na objavljanje vladnih, gospodarskih in pravnih razglasov. Kljub nesporni tradiciji je usoda hotela, da se je po 362 letih nepretrganega izhajanja uredništvo zaradi spremenjenih tržnih razmer odločilo za najbolj drastičen ukrep v njegovi zgodovini: od 1. januarja 2007 je časopis dostopen le še na svetovnem spletu, tiskano izdajo so ukinili. "Menimo, da se je s tem zgodila kulturna katastrofa," je prepričan Hans Holm, ki je dve desetletji opravljal naloge odgovornega urednika Post-och Inrikes Tidningarja. Tiskana izdaja je sicer izhajala v vsega tisoč izvodih, uredništvo pa zaradi ohranjanja tradicije vsako izdajo časopisa natisne v vsaj enem izvodu.

Haarlems Dagblad, Nizozemska, prvič izšel leta 1656

Primat najstarejšega časopisa, ki je do danes obdržal tudi svojo tiskano izdajo, pripada regionalnemu nizozemskemu časniku Haarlems Dagblad, kar v prevodu pomeni Časopis Haarlema. Prvič je izšel leta 1656, takrat še pod imenom Weeckelycke Courante van Europa oziroma Evropski tednik. Čeprav sprva tednik, je kmalu začel izhajati dvakrat in nato trikrat tedensko, v 19. stoletju pa je postal mesečnik. Haarlems Dagblad, kot se imenuje danes, velja za predhodnika angleških časopisov, sedanje ime pa je dobil v času nemške okupacije Nizozemske med drugo svetovno vojno, ko se je bil prisiljen združiti z istoimenskim časopisom. Danes je časnik del nizozemskega medijskega konglomerata Hollandse Dagbladcombinatie.

The Times of London, Velika Britanija, prvič izšel leta 1788

Zgodovina časnika The Times of London sega v leto 1785, ko je John Walter, ki se je postavil tudi v vlogo odgovornega urednika, na novega leta dan ustanovil časopis The Daily Universal Register. Po 940 izdajah, natanko tri leta od ustanovitve, je časnik preimenoval v The Times, pod enakim imenom pa časopis izhaja še dandanes. John Walter je bil v času urednikovanja obsojen zaradi obrekovanja in je tudi odsedel šestnajst mesecev za zapahi, a ga to ni motilo, da si ne bi pridobil velikega ugleda pri bralcih. Ker je bil časnik sprva izjemno dobičkonosen, konkurenca pa precej okrnjena, si je lahko privoščil, da je za dobre informacije ponujal bistveno višje zneske kot njegovi tekmeci.

The Times še danes velja za resen dnevni časopis, ki ga odlikujejo visoki novinarski standardi. Svoje ime je posodil mnogim dnevnikom po vsem svetu, kot so na primer The New York Times, The Los Angeles Times, The Irish Times, The Times of India in mnogi drugi.

Tudi pri The Timesu je razvoj terjal svoj davek. Kar 219 let je časnik izhajal na straneh velikega formata, leta 2004 pa so se odgovorni odločili za zmanjšanje velikosti. S tem ukrepom so želeli časopis približati mlajšim bralcem in uporabnikom javnega prometa.

Le Figaro, Francija, prvič izšel leta 1826

Dolga tradicija krasi tudi zelo znan francoski dnevni časopis, Le Figaro. Najstarejši in drugi največji časopis v državi je prvo izdajo dočakal leta 1826 v Parizu. Sprva je izhajal kot satirični tednik, ime pa je dobil po znani Mozartovi operi Figarova svatba v izvedbi Pierr-Augustina Carona de Beaumarchaisa, od koder je črpal tudi svoj glavni moto "Brez svobode kritike ni pristnih slavospevov". Vse do leta 1854 je izhajal dokaj neredno, vendar je do leta 1866 postal časnik z največjo naklado v Franciji. Dnevnik je postal 16. novembra 1866, prva izdaja pa je našla 56.000 kupcev. V njem je svoje prispevke med drugimi objavljal tudi sloviti pisatelj Emile Zola.

Od leta 2004 je lastništvo časopisa v rokah Sergea Dassaulta, konservativnega poslovneža in politika, kar v Franciji sproža nemalo vprašanj. Mnogim se namreč ne zdi primerno, da tako veliko časopisno podjetje vodi človek, ki je hkrati še župan in senator vladajoče stranke, ki za povrh nadzoruje tudi največjega dobavitelja vojaške opreme. Dassault na te očitke odgovarja, da morajo časopisi širiti zdrave ideje, in dodaja, da levo politično krilo nima takšnih idej.

Med časniki z dolgo tradicijo najdemo še cel kup uglednih imen, kot so na primer The Observer, ki je na britanskih tleh prvič izšel leta 1791, pa prav tako britanski The Daily Telegraph, katerega začetki segajo v leto 1855, ter ameriški International Herald Tribune iz leta 1887.

Slovenski časniki, ki dandanes še vedno izhajajo, nimajo tako dolge zgodovine, vseeno pa se za svoj položaj na trgu borijo že več desetletij. Dnevnik je prvič izšel junija 1951 pod imenom Ljubljanski dnevnik, Delo je luč sveta ugledalo leta 1959, ko sta se združila časopisa Ljudska pravica in Slovenski poročevalec, Večer pa je prvič izšel 9. maja 1945 pod imenom Maribor svoboden kot publikacija, ki je objavila osvoboditev štajerske prestolnice. Dnevni časopis je Večer postal leta 1949, današnje ime pa je privzel tri leta pozneje.