Empatija je nevsiljiva pozornost, ki pusti drugemu, da je, kakršen je. V vsakdanjem življenju nam je bližje beseda simpatija (pozitiven čustveni odnos do osebe ali stvari, naklonjenost). Če nam je nekdo simpatičen, se z njim spontano, brez napora ujamemo, z lahkoto komuniciramo ter se pridružimo njegovemu čustvovanju in doživljanju. Vemo, da je nasprotje simpatije antipatija - nenaklonjenost ali odpor, ki ju čutimo do nekoga. Tako simpatija kot antipatija temeljita predvsem na čustvenem privlaku ali odboju, ki ju čutimo do nekoga. Gre torej za samodejno odzivanje naše duševnosti.

Nadgradnja simpatije

Empatija je nadgradnja simpatije, saj ne gre samo za čustveno ujemanje z nekom, temveč za sposobnost, da doživljamo drugega skozi njegova dejanja, občutke, čustva, misli in prepričanja. Če se odzivamo empatično, znamo svojo čustveno identiteto razločiti od čustvene identitete drugega. Morda bi sami ravnali popolnoma drugače, vendar se lahko vživimo v njegovo dojemanje ali stisko ter ga sprejmemo takega, kot je.

Empatija je v primerjavi s simpatijo tudi bolj objektivna, saj omogoča videnje tako imenovane meje odgovornosti. Gre za mejo, ki v odnosih ločuje našo odgovornost od odgovornosti drugega. Za simpatijo ali antipatijo pa je značilno, da nas lahko zelo zavedeta, ker močno obarvata naše doživljanje ali mnenje. Vsi vemo, da če nam je nekdo simpatičen, smo mu pripravljeni marsikaj oprostiti oziroma ga razumeti, če pa nam je nekdo antipatičen in zoprn, že zaradi storjene malenkosti lahko zaženemo "vik in krik".

Z empatičnim vživljanjem lahko stopimo v "kožo" nekoga drugega zato, da ga razumemo, in pri tem ni pomembno, ali gojimo do njega simpatije ali antipatije. Res je, da bomo, če nam je nekdo simpatičen, lažje razumeli njegova doživljanja in izkušnje ter razvijali empatijo. Toda v odnosih je empatija prava pot tudi takrat, ko želimo izboljšati odnos z nekom, ki nam ni posebno simpatičen, pa z njim delamo, smo v sorodu ali pa smo kako drugače povezani v odnos. Prava sposobnost empatije obogati simpatijo in odpravlja antipatijo oziroma negativne sodbe o drugih.

Pot do empatije

Empatija nam v življenju lahko dela težave zato, ker smo v glavnem odraščali v okoljih, kjer so bila čustva zanikana na tak ali drugačen način. Gotovo se boste spomnili, kako so vam starši ali drugi odrasli večkrat dejali: "Ne bodi žalostna! Ne jokaj, saj je vse v redu! Naj te ne bo strah, pojdi in stori tako kot drugi! Če se boš jezil, te mamica ne bo imela rada!" Tako se s čustvi nismo zares soočili, ne znamo prisluhniti njihovi sporočilni vrednosti in jih seveda tudi ne obvladujemo. Kot ravnamo s svojimi čustvi, pa največkrat ravnamo tudi s čustvi drugih ljudi. Ker se empatije učimo prek vživljanja v čustva drugih, se moramo najprej odpreti sebi ter svojim občutkom in čustvom.

Pogosta ovira za razvoj empatije je tudi naše prepričanje, da so drugi ljudje takšni kot mi. Tako nasedemo napačni predstavi, da drugi ljudje čustvujejo, razmišljajo in se odzivajo enako kot mi. To nas vodi do posplošitev, sodb in nestrpnosti. Včasih naredimo kaj z najboljšim namenom za drugega, vendar se on ne odzove tako, kot pričakujemo ali si želimo. Potem pa pravimo, da nam ni hvaležen. Marsikdaj pa je tako, da se premalo vprašamo, kaj bi drugi v določenem trenutku zares potreboval. Preveč izhajamo iz sebe in iz tistega, kar mi mislimo, da je dobro za nekoga. Koristno se je torej čim večkrat vprašati: Kaj s svojim ravnanjem (govorjenjem, čustvovanjem, razmišljanjem) povzročam drugemu? Kaj bi drugi ta trenutek zares potreboval?

Na pravilno pozornost in odprtost do sočloveka naj nas opominja tudi stara indijanska modrost: "Če hočeš resnično razumeti drugega človeka, moraš najprej prehoditi miljo v njegovih mokasinih. Vendar tega ne moreš narediti, če prej ne sezuješ svojih."

Boštjan TrtnikŠola čustvene inteligence