To nas uči izkušnja z nikoli ratificiranim sporazumom Drnovšek-Račan. V EU je med drugim uveljavljeno načelo vladavine prava. Zato si ni mogoče zamišljati, da bi Slovenija, ki bi, čeprav zaradi legitimnih notranjih razlogov, zavrnila potrditev AS, na tej podlagi pogojevala pristop Hrvaške k EU, ki je v tem pogledu ravnala dobroverno in ga potrdila. Zavedati se je treba še ene okoliščine. Sloveniji in Italiji je 4. junija 2004 z bruseljskim dogovorom uspelo preprečiti uveljavitev hrvaške zaščitnoekološke ribolovne cone za članice EU. Za zdaj torej še lahko govorimo o odprtem morju v Jadranu. Vendar se pravna situacija v Sredozemlju glede tovrstnih con spreminja glede na pretiran ribolov in okoljske probleme. Če se odločijo za razglasitev podobnih resursnih con v Sredozemlju druge članice EU, zlasti Francija, Italija in Španija, nič ne bo ustavilo Hrvaške v želji po celoviti vzpostavitvi takšne cone. Slovenija ob zavrnitvi AS in ob izgubi podpore Italije tega ne bo mogla več preprečiti. Sedanje stanje v tem pogledu varuje AS s prepovedjo enostranskih dejanj in celo z možnostjo, da tribunal izreče začasne ukrepe za njihovo preprečitev (člen 10, ohranitev obstoječega stanja). In utegne se zgoditi, da v prihodnje, ko bomo morda pripravljeni na sklenitev novega AS, odprtega morja v Jadranu ne bo več.
Delo
