Kot Narcis v vodnem zrcalu se bela goliška cvetka spogledljivka ogleduje v modrini nebesnega oboka nad gorami. Ji je zato "uradno" ime narcisa? Na našem gorenjskem koncu, po rovtih nad Jesenicami, ji še vedno pravijo po domače ključavnica, po njenem v kljuko upognjenem cvetu, in prav je, da to starožitno ime ohranjamo v zavesti. Pozni maj in zgodnji junij sta meseca ključavnic. Najprej z belim poprhom, ki od daleč spominja na rahel sneg, prekrijejo rovte in senožeti od Javorniškega, Jeseniškega in Plavžkega rovta ter se potem počasi selijo po planinah k vrhovom. Najzahodneje v Karavankah najdemo ključavnico na Dovški Babi, vse gostejša pa so njena rastišča na vzhodni strani, v Hruškem vrhu, na sedlu Rožca, v pobočjih Kleka (imenovanega tudi Petelin), od koder se njeno kraljestvo prek Jekljevega sedla razbohoti na pobočja Golice in čez Krvavke na sedlo Suha. Nekoč je ključavnico ogrožal človek z nenasitnim plenjenjem, sodobni čas pa ji grozi z vse večjim zaraščanjem nekdaj s koso in pasočo se živino obdelovanih travnikov in visokogorskih senožeti.

Med goliškimi ključavnicami

Golica, karavanška gora s slovenskim koroškim zaledjem na avstrijski strani, in ves grebenski svet okrog nje sicer nista najvišja v tem koncu, vendar sta že dolga desetletja v gorniškem svetu najbolj prepoznavna prav zaradi njunih ključavnic in še zaradi množice njunih drugih lepih, vznemirljivih rožic, med katere prav gotovo sodi prelepa nebesno modra cvetna čašica, Clusijev svišč. Tudi zato (zaradi slovenske samozavesti) je prav povedati, da je pred prvo svetovno vojno takrat mlado Slovensko planinsko društvo (ustanovljeno v Ljubljani leta 1893) imelo svoje delovno območje (nadelava in označevanje poti) tudi na goliških severnih pobočjih, nad Podrožco in Podgorjem, od koder je na Golico in v njeno okolico speljanih nekaj zanimivih pristopov, najlepši je tisti čez Kladje in čez Ovščice na sedlo med Golico in Krvavko. Od tam je do vrha Golice le še četrt ure zložne hoje.

A pustimo severne plati za kdaj drugič in se prepustimo sirenskemu klicu ključavnic na sončnih južnih strmalih. Najlepše poti na Golico in njeno vznemirljivo lepo okolico z juga imajo za izhodišče Planino pod Golico, kamor se pripeljemo z Jesenic, potem pa nas čaka vznemirljiva odločitev. Ali bi šli mimo kmeta Mentna ali Betela in tako najhitreje, vendar strmo zlezli h Koči na Golici, prijaznemu zavetišču visoko pod vrhom naše gore, ali pa se bomo odločili za najbolj priporočljiv podvig, za prečenje Golice od vzhoda na zahod, za pot brez hudih strmin in prepadov, vendar za gorniško potovanje, ki je vse prej kot nekakšen dopoldanski rekreativni sprehod.

Z izhodišča krenemo po cesti, ki jo pozimi spremenijo v odlično sankaško stezo, proti severovzhodu, k Savskim jamam in Markljevemu rovtu. Tu poiščemo dobro označeno pot proti zahodu, na sedlo Suha, kjer stopimo na osrednji karavanški greben in se potem po vzhodnem rebru čez Krvavke vzpnemo naravnost na vrh. Lahko pa na Suhi poiščemo spodnjo pot po južnih pobočjih, ki nas pripelje najprej do Koče na Golici in od tam na vrh. Obljubljeno prečenje nadaljujemo z vrha Golice na zahod, po grebenu na Jekljevo sedlo in od tam bodisi navzgor na Klek in naprej čez Rožco še na Hruški vrh in Dovško Babo, ali pa se spustimo navzdol na Jeseniško planino in čez globoko strugo Jesenice nazaj k izhodišču.