Kako ste preživeli nedeljsko turbulenco do Utrechta? Kapetana Vinokourova ste obvarovali. Sedaj je tretji za rožnatim Cadelom Evansom in včerajšnjim šprinterskim junakom Tylerjem Farrarjem.
To ni noben Giro! To nima zveze s kolesarstvom. Vsi pravijo, da je to ravninska etapa in bo šlo vse zlahka. Ampak to je huje, kot če bi bilo 200 kilometrov klancev. Nisem bil v zavetrju za obročnikom drugih čisto nič. Čeprav drugi vlečejo spredaj, je vseeno treba zraven njih vleči svojo linijo z našim (Vinokourovim) zadaj. Dvesto kilometrov živčnosti. Veter, ovinki, ozke ceste, prerivanje. Veste, koliko energije gre za to, da se izognemo vsem nepredvidljivostim?
V zaključku je bilo cel kup padcev.
Sedem kilometrov pred ciljem se je še en velik kup naredil sredi ceste in nisem mogel mimo. Dobro, da je bil Vinokourov spredaj. Tako sem raje malce počakal in z rožnatim Bradom Wigginsom lepo peljal do cilja. Za nekatere je to, kar se dogaja, prava katastrofa. Sastre, Cunego, Bruseghin, Pozzovivo so že kasirali. Nekateri bodo morali domov zaradi zlomljene ključnice. Simoni? Njega mi ne omenjajte. On končuje in se lepo vozi zadaj. Ves dan ga nisem videl spredaj.
Jutri vas čaka še ena taka etapa. Glede na solidno vožnjo v soboto v kronometru vam gre dobro.
Ko sem vozil kronometer, je bila še mokra cesta. A to ni pomembno. Razmišljam samo o tem, kako preživeti še jutrišnjih 225 kilometrov. Poglejte, ob 19. uri smo šele prišli v hotel, potem so nas čakale še masaže in tako naprej. Po današnji tretji etapi pa pot v Italijo. Upam, da vsaj dežja ne bo. Sonca tu še nisem videl. Lepote kolesarstva so le v špalirju navijačev ob cestah. Ni bilo kilometra brez njih. Včeraj jih je bilo vsaj milijon.
