Pisalo se je leto 1991 in predsedniki jugoslovanskih republik so se podali na bizarno turnejo po Titovih rezidencah v grotesknem poskusu, da prepričajo javnost, kako se poskušajo o nečem dogovoriti. Po prvem takšnem sestanku v Splitu in drugem v Beogradu se je šesterica gospodarjev jugoslovanske prihodnosti sestala na Brdu pri Kranju, da bi se dogovorili o njenih, kot se je temu takrat reklo - modalitetah.

Zgolj zaradi lepšega, kajti že naslednje jutro to ne bo imelo več nobenega pomena, bo v zgodovini ostalo zapisano, da sta slovenski predsednik Milan Kučan in predsednik Hrvaške Franjo Tuđman v tej jalovi partiji pokra ponudila konfederacijo suverenih nacionalnih držav, pri tem pa v rokavu slabo skrivala že napisani deklaraciji o odcepitvi, medtem ko je srbski predsednik Slobodan Milošević vztrajal pri integrirani federaciji, ne da bi sploh skrival svoje voditeljske ambicije.

Od takrat je minilo že veliko pomladi, natanko devetnajst. Že ob koncu prve sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost, na pot so krenili tanki, vzletela so vojaška letala in vse je šlo v božjo mater: ob prvi obletnici vrha na Brdu pri Kranju je bila v ognju tudi že Bosna in Hercegovina.

V teh devetnajstih pomladih se je nabralo zgodovine za devetnajst življenj. Diktature, demokracije, protektorati, entitete, distrikti, federacije, zaščitena območja, avtonomna ozemlja, zvezne republike, državne skupnosti, ni je "modalitete", ki je ne bi preizkusili. Na koncu, ko se je dim razkadil, je ob vznožju Brda pri Kranju vzniknilo sedem pritlikavih kneževin, ena slabša od druge.

Nakar je pred dnevi, ob nastopu dvajsete pomladi, pet črnih limuzin zdrsnilo skozi portal dvorca na Brdu pri Kranju. Iz limuzin, ki so jih spremljale gruče goril, je izstopilo pet moških v dizajnerskih oblekah: črnogorski premier Milo Đukanović, kosovski Hashim Taçi, albanski Sali Berisha, makedonski Nikola Gruevski in predsedujoči svetu ministrov BiH Nikola Špirić. Na vhodu v rezidenco sta vsakemu posebej prisrčno stisnila roko gostitelja: slovenski premier Borut Pahor in predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor.

Piše se leto 2010 in vse je drugače kot pred devetnajstimi leti. Vrh na Brdu pri Kranju se zdaj imenuje Konferenca o zahodnem Balkanu. Regionalni vrh, ambiciozno napovedovan kot prelomni, pa se je nazadnje končal kot bizaren poskus udeležencev, da prepričajo javnost, kako se poskušajo o nečem dogovoriti.

V znak protesta zaradi prihoda kosovskega premierja je prihod na konferenco odpovedal srbski predsednik Boris Tadić, zgodovinska zahodnobalkanska Jalta pa je izzvenela kot provincialna promocija novega albuma regionalne folk zvezde: vsaj takšen vtis so dajali zahodnobalkanski premierji, ko jim je Jadranka Kosor ob rami menedžerja Boruta Pahorja delila svoj CD, luksuzno izdajo hrvaških prevodov vseh pristopnih dokumentov in pravnih pridobitev Evropske unije.

Gospodarji zahodnobalkanske prihodnosti so se tako ponovno sestali na Brdu pri Kranju, da bi se dogovorili o njenih, kot se je temu nekoč reklo - modalitetah. Zgolj zaradi lepšega, kajti že naslednje jutro to ne bo imelo več nobenega pomena, se bo v zgodovino zapisalo, da sta Borut Pahor in Jadranka Kosor v tej jalovi partiji pokra regiji ponudila skupno evropsko prihodnost, pri tem pa v rokavu slabo skrivala svoje voditeljske ambicije, medtem ko je Boris Tadić z demonstrativno zavrnitvijo povabila vztrajal pri nacionalni suverenosti držav regije in sploh ni skrival, da se je Srbija med Evropsko unijo in Kosovom odločila za - Kosovo.

Devetnajst let po povsem nezgodovinskem vrhu jugoslovanskih voditeljev na Brdu pri Kranju - dojeli ste paradoks - so njihovi pravni nasledniki v tej smešni zgodovinski centrifugi nekako neopazno zamenjali vloge: medtem ko sta davnega leta 1991 Slovenija in Hrvaška regiji ponujali konfederacijo suverenih nacionalnih držav, Srbija pa je vztrajala pri integrirani federaciji, danes, leta 2010, Slovenija in Hrvaška regiji v bistvu ponujata integrirano federacijo, Srbija pa vztraja pri konfederaciji suverenih nacionalnih držav.

Devetnajst let je moralo preteči, da bi se vendarle končala tista nepomembna, brezvezna in nesmiselna konferenca jugoslovanskih predsednikov na Brdu pri Kranju. Ena revolucija, dve diktaturi, trije ameriški predsedniki, štiri vojne, pet mirovnih konferenc, šest referendumov o neodvisnosti, sedem držav, osem himen, devet let vojn, deset let miru in natanko sto šestinsedemdeset resolucij varnostnega sveta ZN je bilo potrebno, da sta na koncu Slovenija in Hrvaška sprejeli Miloševićevo platformo, Srbija pa končno pristala na Kučanov in Tuđmanov koncept.

Odkar so bogovi kaznovali korintskega kralja Sizifa tako, da vali kamen navkreber Brda pri Kranju, v zgodovini še ni bilo bolj nesmiselno zapravljenih devetnajst let.