***

Kaj pa vi, gospa Žgajner Tavš? Poslušate radi romsko glasbo?

Niti ne, ampak poslušam jaz na splošno - sem ljubitelj glasbe - ampak zdaj, da bi rekla, da sem strasten ljubitelj romske ali pa ciganske glasbe, kajti romska glasba po navadi, brez zamere, govori in prepeva o ciganih.

(…)

Ne morem sprejeti nekega dejstva ali pa razlage, da je mogoče v naši državi deliti ljudi na tiste, ki imajo pravice in obveznosti, in na drugi strani na tiste ljudi, ki bi imeli zgolj in samo pravice. Veste, če more, pa bom rekla nek povprečen človek v naši državi delati pošteno, zaslužiti zato, da si lahko kupi zemljo, najeti kredit zato, da si lahko postavi hišo, je po moji oceni nelogično ali pa nedopustno, da pa lahko nek romski prebivalec oziroma državljan, prav tako Republike Slovenije, ne nazadnje gre za državljane naše države, pride do zemlje kar tako na lepe oči zato, ker je pač pripadnik romske skupnosti ali pa zato, ker se zgovarjamo vsi skupaj na pozitivno diskriminacijo. To pa je nedopustno…

Barbara Žgajnar Tavš, v. d. zagovornice načela enakosti, o Romih v času, ko je bila še poslanka SNS (TVS, 7. maj 2007)

***

Neizprosni italijanski satirik Dario Fo je pred časom v nekem intervjuju pojasnjeval svoje videnje Italije nekako takole: Mi (javnost, op.a.) se prepiramo, smešimo, žalimo, tudi pretepamo, če je treba, … se postavljamo na eno ali drugo stran ter se goreče borimo za "našo stvar". A v resnici smo vsi skupaj krepko nategnjeni, kajti s svojim angažmajem le naivno služimo za kuliso, ki zakriva prave boje in prava razmerja…

Ni kaj, bridko spoznanje. A mar ni pri nas podobno? Vse bolj se dozdeva, da za kuliso političnih, ideoloških, kulturnih in vseh drugih nešportnih bojev dejansko potekajo procesi prevzemanja države. Kot da nevidni svet, svet iz ozadja, neformalna, a močna socialna omrežja prevzemajo iniciativo. Je to zgolj paranoidna konstrukcija? Teorija zarote? Žal ne.

Slovensko javnost in njeno javno moralo je ves prejšnji teden, in nič ne kaže, da gre že h koncu, prevevala tragična smrt znanega ljubljanskega zdravnika. Pobili so ga lastni psi, ki so mu bili vrnjeni po (očitno) neuspešni resocializaciji, ki jim je bila predpisana, ko so pred leti že napadli in poškodovali človeka. Problem je resen, a so ga preglasili in zasenčili medijski namigi o domnevno bizarnem in obscenem razmerju lastnika do psov. V ozadju opolzke kulise, na kateri si je voajersko radovedna javnost organizirala užitek, je namreč ostalo neodgovorjeno na veliko pomembnejše vprašanje. Kako je mogoče, da pod pritiskom lobijev in odvetniških pisarn popušča država in krši lastne predpise? Zadeva je, kakor koli jo zdaj vmešani prikazujejo kot nepregledni labirint, pravzaprav preprosta. Stroka je soglasno rekla, da se takšnih psov v krdelu ne sme vrniti lastniku, kar so pokazali tudi empirični, situacijski preizkusi po končanem procesu prevzgoje. Tako sta presodili tudi dve komisij in dilema bi smela ostati odprta le ob vprašanju, ali evtanazija ali razselitev morilskih psov. Pa se ni zgodilo ne eno ne drugo, temveč je pod pritiskom prišlo do oblikovanja tretje komisije, ki je končno presodila "pravilno". V teh dneh so številni prsti uperjeni v ministrstvo za kmetijstvo in samega ministra. Upravičeno. V vsakem primeru je minister kriv za ozadje dogajanja - ali zato, ker je, kot zatrjujejo nekateri, skušal vplivati na sestavo komisije in posledično na odločitev, ali, ker je takšne vplive "zgolj" dopustil. Dejstvo je, da se je znova potrdilo, tokrat na tragičnem primeru, da je vse mogoče, da se socialna moč ne distribuira transparentno, da onkraj pozitivne zakonodaje lobistični in "advokatski" centri obvladujejo vse pore družbe. V naslednjih dneh ne bo na preizkušnji samo minister Pogačnik, ki ne zna pojasniti, kaj se je dogajalo ter zakaj in kako je prišlo do ponavljanja vaje vse do končne "pozitivne" rešitve zahteve po vračilu psov, ampak tudi premier, vlada in vsa koalicija.

Toda nikar si ne obetajte preveč. Onkraj fasade kompeticije in političnih bojev vlada velika soglasnost politične elite in nosilcev socialne moči, ne glede na zunanjo barvo. To je pred dnevi dodobra okusil minister Zalar, ki je v skladu s svojimi pooblastili hotel narediti red na spolitiziranem tožilstvu, pa mu je v hrbet skočil nihče drug kot Borut Pahor, ki je po konfliktu hitel telefonirat Barbari Brezigar in ji izlival na dušo, kako ji zaupa in želi, da konča mandat. Ne vem sicer, kaj so se za zaprtimi vrati po tem ljubezenskem izlivu pogovarjali v vladi, a ko premier jemlje avtoriteto svojemu ministru, bi moral minister brez oklevanja potegniti konsekvence in odstopiti, če ga že cagavi premier ne pokliče k temu.

Še bolj umazana pa je zgodba z neko drugo Barbaro. Z nekdanjo Jelinčičevo poslanko in kasnejšo ubežnico Barbaro Žgajner Tavš, namreč. Njena kariera poslanke v državnem zboru je posejana s kar najbolj umazanimi epizodnimi vlogami. Kot se pač za poslanko Jelinčičeve stranke spodobi. Odveč bi bilo brskati po spletnih arhivih za dokazi in ilustracijami. Naj spomnimo samo na dve stvari. Ko je imel Janšev poslanec Rupar v državnem zboru izpad in predlagal pregled mednožja za takratni opozicijski poslanki, so to vulgarno dejanje v skupni izjavi obsodile vse poslanke državnega zbora. Razen Janševih Eve Irgl in Polonce Dobrajc ter poslanke SNS Barbare Žgajner Tavš. Toda Žgajner-Tavševa je imela tudi aktivno vlogo. Najbolj umazano, pokvarjeno in pritlehno pa je bilo namigovanje v poslanskem vprašanju, na podlagi kakšnih kriterijev pristojni državni organi preverjajo primernost posameznega kandidata za določeni vodilni položaj. Poudarjala je, da kriterij ne bi smel biti zgolj nekaznovanost in strokovnost, temveč tudi osebnostne lastnosti in družinske razmere. V tretjem odstavku svojega zapisa je Žgajner-Tavševa  vlado vprašala, "ali držijo trditve, da ima varuh (Hanžek, op. a.) prepoved stika s svojimi otroki zaradi neprimernega vedenja in odnosa do družine". Ups, huda, zelo huda obtožba za nekoga, ki opravlja javno funkcijo, in prehuda za nekoga, ki opravlja funkcijo varuha človekovih pravic. Seveda je bilo namigovanje popolnoma izmišljeno, ker je Hanžek pač paral živce Jelinčičevi stranki. Toda sledilo ni nobeno pojasnilo, dokazilo ali opravičilo. Samo kost, vržena v eter. In tisti, ki na lastno pobudo ali prigovarjanje drugega (B.Ž.T. se je kasneje v zasebnih pogovorih izgovarjala na Jelinčiča, ki da jo je napeljal na to) vpleta otroke političnih ali drugih nasprotnikov, mora biti izločen, "izbrisan" iz kroga tistih političnih partnerjev, s katerimi se sploh pogovarjaš.

Zato sem bil pretresen, ampak resnično pretresen, ko je Žgajnar-Tavševo pred volitvami javno podprl bivši predsednik Kučan. Zakaj? Za minulo delo? Za bodoče delo? Zgolj zato, ker je situacijsko trenutno pač "naša"?

Ampak pretresen sem bil še bolj, ko je pred dnevi vlada to isto nestrpno, lažnivo in do obisti pokvarjeno bivšo poslansko SNS pooblastila za opravljanje nalog zagovornice načela enakosti.

Kaj bo naslednji korak te zmedene vlade in koalicije? Sašo Peče za varuha človekovih pravic?

Kar koli že, odgovornosti za to res nizkotno kadrovsko potezo ne nosi le vlada, temveč vsi poslanci koalicije, ki se temu ne bodo javno uprli. Čakamo.