Piše se leto 2010 in v slovenskem moškem alpskem smučanju v tehničnih disciplinah nič ni več tako, kot je bilo. Asa kova Bojan Križaj nimamo, akcija Podarim-dobim je že zdavnaj utonila v pozabo in da bi se na slalomski tekmi svetovnega pokala v Kranjski Gori znova zbralo 30.000 ljudi, je utopija. Toda Slovencem je smučanje vendarle ostalo v krvi.
To potrjujejo tudi televizijski rejtingi, saj alpsko smučanje praviloma po gledanosti prekašajo samo smučarski skoki (predvsem poleti) in reprezentančni nogomet. In to kljub temu, da so prenosi smučanja pogosto na sporedu med tednom in v zgodnjih urah, ko naj bi bili pred televizijskimi zasloni le upokojenci in tisti šolajoči, ki špricajo pouk.
Tradicija pač nekaj velja in najlepši dokaz je že 49. pokal Vitranc. Tribune so bile dodobra napolnjene, v treh tekmovalnih dneh pa si je nastope najboljših svetovnih smučarjev ogledalo blizu 20.000 ljudi. Da velja prireditev (prihodnje leto praznuje Abrahama) za eno najbolje organiziranih v smučarski karavani, čivkajo že vrabci na veji, prav tako pa se vsi, ki vlečejo organizacijske niti, dobro zavedajo, da za spektakel ni dovolj, da se tisti dan smučarji dvakrat spustijo po progi, ampak je potrebno gledalcem ponuditi še nekaj več. Koncerti v okviru t.i. X-plozije zabave so porok, da se zabava (mladih in starih) v centru Kranjske Gore konča šele v jutranjih urah.
Žal manjka pika na i, ki pa jo lahko pritisnejo zgolj slovenski smučarji. Vloga statistov pač ni dovolj, da bi se ponovilo videno s slalomske tekme pred tednom v Schladmingu, ko je 50.000 nad nastopi avstrijskih smučarjev navdušenih gledalcev z navijanjem in dimnimi zavesami ustvarilo vzdušje, ki sicer spominja na tistega na vrhunski nogometni tekmi. Le konec recesije povprečnih slovenskih izidov lahko poskrbi, da se bo X-plozija zabave pod Vitrancem začela že v času kosila...
