Ob tem je Kopač priznal, da njegova izjava temelji "izključno na branju zapisov" v Dnevniku, kjer smo razkrili dvojno vlogo podjetja CEE, ki ima podružnico v prostorih šoštanjske termoelektrarne. Omenjeno podjetje je pripravilo razpisa za dva ključna posla, povezana z blokom 6, in aktivno sodelovalo pri izbiri dobaviteljev. Pri obeh razpisih na dobaviteljski strani najdemo podjetja, ki so tako ali drugače povezana z dvema lastnikoma CEE: z dolgoletnim dobaviteljem domačih termoelektrarn Petrom Kotarjem in slovenskim izseljencem Albinom Doberškom, ki živi v Nemčiji. Medtem ko prvi v Sloveniji še vedno zastopa hrvaško podružnico koncerna Alstom, ki bo v Šoštanj dobavil tehnološko opremo za blok 6, je Doberškovo podjetje član konzorcija, ki bo za TEŠ izdelalo napravo za razžvepljevanje dimnih plinov. Tudi po zaslugi CEE, ki je za tehnično komisijo TEŠ pripravil mnenje o prispelih ponudbah na razpis po tem, ko so jih uslužbenci tega podjetja pregledovali dober mesec dni.

Četudi iskrena, je Kopačeva izjava šokantna zaradi dveh razlogov. Prvič, ker je iz nje razbrati, da cilj, torej gradnja 1,1 milijarde evrov vrednega bloka, opravičuje sredstva in "stranske učinke", torej tudi provizije, ki so sicer po oceni dobro obveščenih bolj ali manj stalne "spremljevalke" domačih energetskih poslov. In drugič, ker je Kopač o provizijah govoril v prihodnjiku. Če jih bo nekdo šele zaslužil, je Kopačeva dolžnost, da to prepreči. Če je torej Kopač izjavo zgradil na podlagi Dnevnikovih člankov, je zato na mestu vprašanje, zakaj kot visoki uslužbenec ministrstva za gospodarstvo (še) ni zahteval vsaj sklica izredne seje nadzornih svetov TEŠ in njenega lastnika Holdinga Slovenske elektrarne (HSE), v katerem sedijo tudi predstavniki ministrstva, na kateri bi razpravljali o razlogih za njegove sume o provizijah. Če je bil projekt, v katerega Kopač sicer trdno verjame, "slabo voden", zakaj torej ne zahteva njegove revizije?

Tako Kopaču kot ministru za gospodarstvo Mateju Lahovniku zmanjkuje časa in manevrskega prostora za "očiščenje" projekta, ki ima več dobrih strani (zmanjšanje emisij), a te sploh v času krize težko odtehtajo njegovo končno ceno, ki je za nameček v minulih letih zrasla kar za dvakrat. Utemeljeno sklicevanje na odgovornost prejšnje vlade in ministra Vizjaka, ki je za blok 6 podpisal energetsko dovoljenje, bi lahko počasi zvodenelo ob dejstvu, da je novo vodstvo HSE, ki je za razliko od predhodnikov vsaj uradno določilo ceno lignita za novi blok, prvih 85 milijonov Alstomu po pogodbi plačalo že po razkritju sumov o dvojni Kotarjevi vlogi. Z današnjega stališča je bila napaka tudi popoln umik države iz novih pogajanj z Alstomom lani septembra - gre za naložbo, ki je prevelika, da bi lahko ključne pogovore z dobaviteljem vodila uprava TEŠ. Mimogrede: zakaj pogodba s Francozi ne vključuje protidobav, ki so del trikrat cenejšega posla s finskimi oklepniki?

Dobra stran Kopačeve izjave je, da bo tudi na političnem polju spodbudila domala že zamujeno razpravo o bloku 6, prihodnosti termoenergije pri nas in nacionalni energetski politiki. Žal ji grozi, da bo kot "iztrgana iz konteksta" Kopaču služila zgolj za nekaj minut televizijske slave, karavana, ki ponavlja, da se gradnje novega bloka ne da več ustaviti, pa bo šla nemoteno dalje.