Se pogosto srečate z nasiljem v športu, ko gre za odnos trener-športnik?

Tovrstnega nasilja v športu je malo. Srečal sem tudi že spolno zlorabo v športu. Šlo je za zlorabo trenerja nad športnico v individualnem športu. Videl sem veliko primerov, ko je bil trener agresiven nad športnikom. Šlo je tudi za relativno znane in priznane trenerje. A tega je malo. To sem videl v različnih ekipnih panogah, ne pa v individualnih. Šlo je za trenerje, ki so trenirali mlajše selekcije. Sem pa videl veliko nasilja športnika nad drugim športnikom znotraj neke ekipe. Največ nasilja v športu je s strani igralcev, ne trenerjev.

Nam lahko postrežete s kakšnim konkretnim primerom?

Spomnim se dveh olimpijcev, ki sta se med bojem za kolajno skloftala, a slaba volja ni trajala dolgo časa. Ko se dva spreta na tak način, ne gre za hudo maltretiranje ali nasilje.

Problematične so spolne zlorabe. Javnosti je znan le primer odbojkarice Jane Vernig. Ali tudi vi poznate kakšnega?

V dvajsetih letih sem imel dva primera spolne zlorabe v individualnem športu. Enkrat je šlo za trenerja, drugič pa za šefa ekipe.

Kako sta se razpletla?

Problem se je rešil tako, da je bilo konec sodelovanja. Zlorabe nisem smel prijavit, to mi ne dovoljuje profesionalna etika, ampak sem športnico lahko le skušal prepričati, naj vse skupaj pusti. Enkrat me je športnica celo prosila, naj tega nikomur ne povem.

Sta to že zaključena primera?

Ja, stara sta okoli deset let. Z obema športnicama sem ohranil prijateljski kontakt. Sedaj obe funkcionirata relativno v redu, še posebno ena od njiju.

Kako lahko takšna izkušnja vpliva na nadaljnje življenje?

Zelo negativno. Ampak veliko večje število spolnih zlorab se dogaja v družini. Vse pa je odvisno od posameznega primera. Klasične spolne zlorabe se začnejo zelo zgodaj, pri osmih, sedmih letih. V športu se začnejo kasneje, ko so dekleta že bolj odrasla. Ne gre vedno za zlorabo, ampak za nekakšno na pol zlorabo in na pol odnos. Ponavadi gre za zlorabljanje zaupanja športnice, za kar ni opravičila. Rad bi povedal, da je vsa stvar mogoče za odtenek manj boleča, a gre seveda spet za razlike od primera do primera.

Kaj menite o trenerjih, ki imajo tiranske metode in včasih v svoje delo vključijo tudi kakšno klofuto? Je takšen način dela nesprejemljiv?

Poznam trenerje, ki so zelo ostri, a imajo svoje športnike zelo radi in za njih naredijo vse. V zelo rizičnem trenutku sem športnice takšnega trenerja vprašal, zakaj ne zapustijo trenerja. Ena od njih je rekla, da pri njem ostajajo zato, ker vedo, da bodo z njim dosegle vrhunski rezultat. To je bistvo.

Kakšen je ta trener?

Krut. Če narediš kaj narobe, te s palico udari po prstih, ampak z vsakega evropskega in svetovnega prvenstva prinese kolajno. Športnice ga ne marajo, na trenutke bi ga najraje 'fentale', ampak mu zaupajo. Točno vedo, da jih bo pripeljal do rezultata. Znotraj te panoge nekateri pravijo, da se da drugače. A on ima 80 ali 90 rezultatov najvišjega vrhunskega razreda v Sloveniji. Krutost metode je do neke mere lahko stvar odločitve posameznika in v nekaterih panogah je težko na lahek način priti do vrhunskega rezultata. To seveda ne pomeni, da mora biti trener sadist. Mimogrede, trenerju, ki ga imam v mislih, vsi očitajo, da je agresiven, a bo za svoje športnice naredil vse. Če bo potrebno, se bo stepel za njih. On je na splošno agresivnež. Ne gre za to, da se nad komerkoli znaša. Ima jih ekstremno rad, a ko se razjezi, je pač takšen, kot je.

Ali on vpliva na osebno življenje športnic in njihove morebitne frustracije?

Zagotovo. On je njihov glavni vzgojitelj, podobno kot ima vsak starš vpliv nad osebnim življenjem otrok. Zelo vpliva na njih. Z njim preživijo ogromno ur. On je glavna figura, ki jo vidijo v svojem življenju. Zagotovo zaznamuje njihovo življenje. Bolj ko so mlade, bolj jih zaznamuje. Nekateri trenerji so odlični v tem, da izzovejo neko aktivnost pri športnikih, drugi pa jih v to prisilijo. Zagotovo je boljša prva možnost. A tu gre za to, kakšna je tvoja čustvena inteligenca.

Ta trener s športnicami verjetno dela od mladosti naprej. Je možno, da so zaradi tega odvisne od njega in da brez njega ne znajo funkcionirati v privatnem življenju?

Ne. Je pa zagotovo on krojil velik del njihovega življenja.

Torej v tem primeru ni šlo za nasilje ali zlorabo?

Ne. Za zlorabo sploh ne. Gre za zelo agresiven način vodenja. Za marsikoga je pregrob. Nekdo, ki se ne ukvarja s športom, bi rekel, da je to povsem noro. A tukaj ne gre za klasično zlorabo.

Poraja se vprašanje, če je takšen način treninga sprejemljiv. Gre za nasilje, ki ga lahko toleriramo ali ne?

To je tudi vprašanje za njihove starše. Starši teh športnic poznajo te zadeve. Eni starši bodo to tolerirali, drugi ne. Nekaj, kar je za nekoga nasilje, je lahko za nekoga drugega nekaj običajnega. Jaz nisem pristaš agresivnega pristopa, daleč od tega. A hočem povedati, da ni vse črno in belo. Nekaj drugega je spolna zloraba, kar je čista katastrofa in je to treba absolutno preganjati. Mislim, da nasilja v športu ni tako veliko, da bi bil to generalen pojav. To je individualen pojav, ki ga je potrebno sankcionirati.

Tekmovalke niso bile mnenja, da se nad njimi izvaja nasilje in glede tega niso imele pripomb?

"Jamrjale" so že. Trener mi je rekel: "Ona izgleda, kot da bo umrla, ko trenira. A točno ve, da če se bo malo nasmejala, da bom trening podaljšal še za pol ure in si izmislil še sto groznih stvari. Ampak jaz vem, da je ona takšna in si bom kljub temu izmislil še za pol ure težkih stvari." S tem dviguješ toleranco, prag sposobnosti. Ko misliš, da ne gre več, te on prisili, da gre. To ni zloraba.