"Dolgo vztrajanje pri nizkem cenovnem razredu tukajšnje ljudi izčrpava. Na Bizeljskem bo ostalo samo nekaj vinogradnikov, ki jim je zadnja leta uspelo ustvariti neko podlago, ki jo je drugim zdaj nemogoče doseči. Vinogradništvo je bilo tu desetletja edina gospodarska panoga, a ga nismo znali dovolj dobro čuvati. Bolj ali manj smo krivi vsi. Po upih, ki so jih mnogi, zadovoljni s povprečjem, nekoč vlagali v Vino Brežice, je prišlo stanje streznitve. Danes kmetje prodajajo grozdje po 30 centov, vina pa nimajo komu dati niti brezplačno. Da so v Vinu Brežice vodili katastrofalno politiko, je dokazal njihov letošnji stečaj," razpreda misli znani bizeljski vinar Bojan Berkovič, ki mu je ob preusmeritvi v "popolno" kakovost, kjer posebno pozornost posveča predikatom, nekako uspelo ohraniti odjemalce. Priznava, da ne zlahka.

"Lahko vam podarim ves karton vina, kupca pa ne dam nikomur in ga držim z vsemi svojimi sposobnostmi. O kakovosti vina se z njim ne pogovarjam, ta je samoumevna. Brez nje ni trgovine, če ne govoriva o tisti po 30 centov. Ljudje se danes spoznajo na vina vsega sveta in pijejo tista , ki so dobra. Ker so dobra." Berkovič ne more odmakniti pogovora od vin, ki bi Bizeljskemu lahko prinesli drugačno prihodnost od te, ki se nakazuje in ki vinograde spreminja v gošče. Na vzhodu, tam, kjer vzhaja sonce, teče državna meja s Hrvaško. Do milijonskega Zagreba ni daleč. Toda zaradi meje danes lahko greš tja le praznih rok, nekoč pa so se tja valili vozovi sodov polni vina. Ta neprehodna ovira Bizeljance spravlja v obup. Želijo, da se politiki obeh držav končno spravijo in jo podrejo. Tudi zaradi bizeljskih vinarjev.

"Politiki so nemogoče počasni, ker nimajo zanimanja za hitenje. Moj predlog, kako jih pognati, je, priznavam, nenavaden. Treba bi bilo vzpostaviti razmere, ki bi politike na obeh straneh prisilile v hiter kompromis. Poglejte - če bi naši med turistično sezono na meji zares stoodstotno dosledno uresničevali schengenske predpise, bi kolone čakajočih vozil pred mejnimi prehodi kmalu segle do Dunaja. To bi Hrvaški povzročilo, denimo, od dve do tri milijarde evrov gospodarske škode. Odzvali bi se tako, da bi z določenimi ukrepi zagrenili življenje več deset tisoč slovenskih lastnikov nepremičnin pri njih. Kot pomembno volilno telo bi ti zatem gotovo poskrbeli, da bi politiki začutili zanimanje po čimprejšnjem sprejemu kompromisa o meji," nekoliko radikalno razmišlja Berkovič.

Toskana, Burgundija in podobne vinorodne pokrajine na zahodu dajejo delom držav in državam v celoti poseben pečat. Tesna povezanost vinarstva in turizma jim že dolgo ni tuja. Živijo dobro. Mar se Bizeljsko ne bi moglo razvijati v tej smeri?

"Bizeljskemu ne preostane drugega, kot da postane Toskana ali Burgundija. Toda obdobje debelih krav je zagotovo mimo. Danes je težko dobiti nekoga z debelo denarnico ali prepričati banke, da bi vlagale v ta kraj. Prodati vino turistu in ga prepričati, naj ostane tukaj več kot en dan, kajti le tako lahko spozna vse danosti ter okuse vin in hrane tega območja, ni mogoče početi, če mu ne ponudiš tudi postelje. Teh ni. Toda vse to ni več naloga moje generacije. To je naloga mladih, ki prihajajo. Ki bodo imeli veliko znanja, znanja in spet znanja. In vizije, da ostanejo tu. Morebitni bogati prišleki brez bizeljskih korenin nikakor niso dobra rešitev. Prej grožnja za nova izčrpavanja in nova razočaranja. Mladim že sama narava v obliki pričujočih podnebnih sprememb ponuja priložnost, ki bi jo bilo treba izkoristiti. Že tako izjemno dobre lege bizeljskih vinogradov bodo v prihodnosti grozdju prinesle še boljše sladkorne stopnje in še bogatejše kisline, kar lahko privede do kakovostnih vin brez primere. To je ta nujno potreben premik, ki ga Bizeljsko potrebuje. Takšno območje obremenjevati z neperspektivnostjo res nima nobenega smisla."