Orgazmičen porod, njen prvi dokumentarni film, je začel nastajati leta 2002; dve leti se je učila tehničnih spretnosti, več let pa je spremljala porodne zgodbe - od Nove Zelandije do Velike Britanije, Mehike, Južne in Severne Amerike. S prvim naslovom - Vsakdanji čudež - pri glavarjih televizijskih mrež ni vzbudila zanimanja; tudi Ekstatičen porod, njen drugi predlog, ni pritegnil pozornosti. Ko pa je pred zbranimi vzkliknila, Orgazmičen porod, se je vsa dvorana zakrohotala, sledilo je vprašanje: "Ali je to sploh mogoče?" Še kako mogoče, trdi gospa Debra, ki je tudi sama doživela blažene vrhunce - pri porodu svojega tretjega sina.

Slišala sem že, da ženske porod opisujejo kot zelo bolečo, ure in ure dolgo mučno izkušnjo, prežeto s strahom in negotovostjo. Med njimi je tudi nekaj takih, resda redkih, ki se ga spominjajo kot prijetnega doživetja. Ampak da bi ga katera označila s pridevnikom orgazmičen, tega pa še ne!

Prav neverjetno je, koliko žensk izkusi prijeten porod, če rojevajo v pravem okolju, v katerem se počutijo varne in spoštovane. Ko čutite otroka, kako gre skozi vaše telo, potiskanje njegovega telesa iz maternice in občutek olajšanja, ki sledi porodu - to je orgazmično. Kakih deset odstotkov žensk doživi takšno fizično senzacijo. In prav vse so presenečene! Pravijo, da tega niso pričakovale, prav gotovo pa jim česa takšnega ni napovedalo medicinsko osebje.

Namesto besede orgazmično bi temu stanju lahko rekla tudi blaženo, zaneseno, slastno občutje. Podobno tistemu, ko jeste temno čokolado… Vsaj deset odstotkov žensk je med porodom doživele podobno ekstazo.

Kaj neki bi imel Freud povedati o tem…

Joj, ja! (Smeh.) … Ampak ne gre za seksualno energijo. Gre za fizično doživetje, ki je prijetno, ni pa seksualno. Gre za blaženi porod.

Veliko je slišati o fizičnem, bore malo pa recimo o psihičnem vidiku poroda. Tudi o koktajlu hormonov, ki naj bi ob tem nastajal, se ne govori kaj dosti.

Vsako emocionalno doživetje v telesu sproži hormonsko reakcijo. Kadar smo pod stresom, se sproščata adrenalin in stresni hormon kortizol. Podobno je med porodom; takrat žensko telo ustvarja prostaglandine, endorfine, oksitocin (ljubezenski hormon) in adrenalin. Naravni prostaglandini na primer zmehčajo in stanjšajo maternični vrat, oksitocin povzroča krčenje maternice, velik porast oksitocina pa je zaznati tudi med potovanjem otroka skozi vagino.

Slednji ni le pospeševalec poroda, prisoten je tudi med spolnim odnosom, in prav zaradi njega naj bi se dogajale prej opisane senzacije.

Kot pravi Ina May Gaskin, priznana ameriška babica: energija, ki otroka prinese v maternico, je energija, ki ga spravi na svet. Če bi se med seksom počutili nemirno, če bi vas zeblo in bi vam v glavo svetila močna luč, v sobi pa bi se mudili neznanci, vam gotovo ne bi bilo prijetno! Podobno je s porodnicami: če so razburjene oziroma prestrašene, bo njihovo telo začelo izločati stresni hormon. V takšnem stanju se bo oksitocin, ljubezenski hormon, ki sodeluje tudi pri porodu (in dojenju), težko nakopičil. Je pa res, da je "krivec" za tista radostna občutja. Ženske pravijo, da so takrat v "porodni deželi".

Kar ne pomeni, da porod na trenutke ni težek ali da ne boli, ampak hormoni nam pri tem pomagajo. In ko postane res naporno, se zgodi nekaj podobnega kot med tekom. Ko že mislimo, da ne moremo več, nas nekaj požene… No, telo nas obdari z endorfini, naravnimi opijati, ki dajejo občutek omame. Pri porodu se to zgodi takrat, ko je ženska že povsem odprta. Potem pa sledi še naval adrenalina, ki pomaga otroka iztisniti in dokončati porod. V tej fazi je adrenalin dobrodošel, na začetku poroda pa je nezaželen, ker ga lahko ustavi oziroma prekine. In ja, rezultat tega hormonskega koktajla je trenutek ekstaze - orgazmičen porod.

Gospa Gaskin, ki ste jo omenili, je avtorica svetovnih uspešnic Duhovno babištvo in Modrost rojevanja. Pravi, da je orgazmičen porod najbolj varovana skrivnost. Zakaj?

V naši kulturi doslej za kaj takega ni bilo posluha. Ponavadi so se ženske zbrale na parkirišču in opisovale porodne zgodbe, kot da bi šlo za vojne prigode. Tista, ki je imela najhujšo izkušnjo, je pritegnila največ pozornosti.

Ko ženske doživijo orgazmičen porod, se počutijo čudno: joj, nihče mi ni omenil, da se kaj takšnega lahko zgodi. Sram jih je, zato teh zgodb ne delijo z drugimi. Celo z možmi ne! Pri svojem delu srečujem mnogo žensk, ki pravijo, da tega niso nikomur zaupale, ker so mislile, da niso normalne.

Gaskinova opisuje številne orgazmične porode. Med drugim navaja tudi primere, ko si ženske pomagajo lajšati porodne bolečine z ljubkovanjem bradavic in celo s stimuliranjem klitorisa.

Ja, na tak način se dvigne raven oksitocina v telesu in tako preide porod iz bolečine v užitek. Gotovo si tega ne bo umislila vsaka ženska, morala pa bi imeti to možnost. Kar je seveda velik izziv za porodnišnice. Kajti, če priznamo, da je porod seksualen - kar je v današnji družbi popolnoma spregledano -, potem se moramo resno vprašati, kakšen odnos imamo do nosečnic in do njihove zasebnosti.

V nekem intervjuju ste dejali, da je vaš dokumentarni film pravzaprav odziv na porodno krizo. Kakšno stisko ste imeli v mislih?

V porodnišnicah smo priče pretirani rabi tehnologije. Ženske so se odpovedale svojim sposobnostim, svoji moči, in dovolile medicinskemu sistemu, da je prevzel nadzor. Navdaja jih lažen občutek varnosti, češ, več kot je tehnologije pri porodu, varnejši bo porod, za kar pa ni nobene znanstvene podlage. Nedvomno imajo visokotehnološko opremljene porodnišnice prednost, predvsem v primeru tvegane nosečnosti. Toda porod doma ob navzočnosti izurjenih pomočnic je prav tako varen. Za mnoge pa tudi bolj prijeten.

Težava z bolnišnicami je v tem, da ne ponujajo možnosti naravnega, mirnega, nemotenega poroda in da porodnicam vsiljujejo ležeči položaj, zaradi katerega je porod bolj boleč in težji. Med drugim jim ne dovolijo, da hodijo ali da se zibajo na žogi, kar je nesmiselno, saj znanstvena dognanja potrjujejo ravno nasprotno, da je takšna aktivnost smiselna. Za ženske je najbolje, če so med porodom v pokončnem položaju. Poleg tega jih ležeči položaj spravlja v podrejeno pozicijo, kar je povsem nepotrebno. Prav tako utripa otrokovega srca ni treba spremljati z monitorjem, z ročno napravo ga lahko nadzorujemo prav tako natančno. Tudi tekočine ni treba dovajajo intravenozno, ker menda med porodom ne bi smele jesti in piti. To je noro! Zakaj jim ne dajo raje kozarca vode? Res je čas, da premislimo naš odnos do medicinskih aparatov!

In katero okolje je po vašem najbolj primerno za porod?

Tisto, v katerem se ženska počuti najbolj varno. Kje je to, se mora odločiti vsaka zase. Za nekatere je to njihov dom, za druge porodni center, spet tretje bodo izbrale porodnišnico. Lepo pa bi bilo, ko bi porodnišnice ponujale drugačne sobe, kot so zdaj na voljo. Res je, da so v nekaterih bolnišnicah dovzetni in so že ublažili luči, ponudili bazen z vodo, namestili žoge in vrvi. Ponekod dovolijo, da porodu prisostvuje večje število oseb, prav tako omogočajo, da se vrata porodne sobe zaklenejo od znotraj. Tako preprečijo, da bi v sobo vstopalo osebje v vsakem trenutku, kar je do porodnice in njene zasebnosti zelo nespoštljivo.

Ženske, ki se odločijo za porod doma, neredko dobivajo neprijazne opazke. Pravijo jim, da so nore in neodgovorne, saj smo kot družba vendar napredovali - kot da bi porod doma človeka vračal v kameno dobo. Zakaj imamo tako negativen odnos do poroda na domu? Je bolj nevaren?

Če je porodnica zdrava - kar mora vsekakor oceniti zdravnik -, je rojevanje na domu povsem varno. To potrjujejo mnoge raziskave, veliko jih je bilo objavljenih prav letos. Številne ženske potrjujejo, da je porod na domu zelo zadovoljujoče doživetje - zanje, za njihove partnerje in za družino.

Res pa je, da se zdi večini ta korak vrnitev v pradobo, ker je naša družba tako vpeta v tehnologijo. Obsedeni smo z njo - z novimi in novimi modeli telefonov, prenosnih računalnikov… Toda hkrati smo bolj dovzetni za različne informacije. Internet je krasna stvar! Če pobrskate po spletu, boste našli dokaze, ki potrjujejo, da je porod na domu varen. In da se zanj ne odločajo samo hipiji ali newagerji, tudi zelo izobražene ženske so med njimi.

Kot mi je znano, porod na domu pri nas ni uzakonjen. Težko boste našli zdravnika, ki bi ga priporočal, težave pa se pojavijo tudi pri vpisu novorojenčka v matično knjigo.

Po mojem sodi pravica do poroda na domu med osnovne človekove pravice. Tako kot rojstvo v bolnišnici ali porodnem centru. Ženski bi morala imeti možnost, da izbere, kje in s kom bo rodila - s porodničarjem, babico ali doulo. Ob podpori partnerja, prijateljice, mame, otrok, vse družine. Konec koncev je porod družaben dogodek.

Pravite, da smo ženske odločitev o tako pomembnem dogodku, ki vpliva na našo samopodobo, materinstvo in odnos z otrokom, preprosto prepustile sistemu. Zakaj smo se kar tako vdale? Navsezadnje so še naše babice rojevale doma.

Ko smo porod preselili iz domov v porodnišnice, je to iz družabnega postal medicinski dogodek. V takšnih situacijah pa smo navajeni biti ubogljivi pacienti. Poleg tega sem prepričana, da so pri tem odigrali pomembno vlogo tudi mediji. Samo poglejte, kako so porodi prikazani v filmih ali na televiziji! O njih se govori kot o krvavih, strašljivih, nadvse bolečih pripetljajih. Takšna atmosfera seje strah. Prestrašene matere so prepričane, da je varen porod mogoč le v porodnišnici, ob prisotnosti babice in zdravnika. In če zdravnik nekaj reče, pacient uboga.

Ne sprašuje se, ali je neki poseg nujen, ali je sploh potreben in ali se ga ne bi dalo izpeljati bolj spoštljivo. Če omenim samo klistir, britje ali prej omenjeno dovajanje tekočine skozi žilo. Zakaj je vse to potrebno? Ženska ima pravico, da takšne postopke odkloni, in je zaradi tega ne bi smeli obravnavati nič manj spoštljivo.

Kaj se mora zgoditi, da se bodo ženske otresle tega strahu in rojevanje začele dojemati kot nekaj veselega, prijetnega, morda tudi orgazmičnega?

Če ne poznate vseh možnosti, potem jih preprosto nimate. Ko ljudje vidijo moj dokumentarni film, so presenečeni - v pozitivnem smislu. Prepričajo se, da imajo številni pari z naravnim porodom nadvse pozitivne izkušnje. Da lahko rojstvo poteka varno tudi brez vsiljene tehnologije, umetnih popadkov, epiduralne analgezije, epiziotomije, carskega reza. Potem začnejo zastavljati mnoga vprašanja - in to je začetek sprememb.

Kot družba se moramo vprašati, ali je obstoječi sistem pravšnji, četudi vemo, da znotraj njega delujejo dobromisleči ljudje. Ampak to preprosto ni dovolj. Zdravnike, babice, žene in može bi bilo treba ohrabriti, naj razmislijo, kako naši otroci pridejo na svet. Spodbuditi bi jih morali, naj preučijo podatke o naravnih porodih. Če nam to uspe, smo na dobri poti, da spremenimo sistem in vzpostavimo takšnega, ki bo spoštljiv do žensk in otrok.

Da ste razburili strokovne kroge, najbrž ni treba posebej razlagati. Kaj pa Cerkev, se je odzvala na Orgazmičen porod?

Ne, prav nikjer se niso oglasili.

Niti v zelo verni Braziliji ne, kjer film predvajajo celo v kinodvoranah?

V Braziliji smo doživeli velik uspeh. Film smo prestavili na festivalu v Riu, projekcijo pa so pospremili z okroglo mizo, na kateri je bil poleg zdravnikov, babic in doul prisoten tudi predstavnik ministrstva za zdravje. Ministrstvu je bil film tako všeč, da so ga odkupili in ga začeli prikazovati po vsej državi. Z njim so želeli prispevati k očlovečenju porodov, prav tako pa je prispeval k plodni debati na univerzitetni ravni.

Tudi v Ameriki je bil velik odziv. Menda se neka televizijska mreža zanima, da bi posnela resničnostni šov o naravnih porodih.

Ja, tudi o tem je bil govor. Prav rada bi se lotila česa takega, a le pod pogojem, da oddaja ne bo senzacionalistična in da ustvarjalci ne bodo prekrojili vsebine. In kar je najbolj pomembno: spoštljivi bi morali biti do porodnice, poteka poroda nikakor ne bi smeli zmotiti.