Ne, ne živim ne v Afganistanu in ne v Iraku. Doma sem tu, pod s snegom pokritimi gorskimi vrhovi, sredi idiličnih hišic na Gorenjskem. Pred leti so me včasih zbadali, češ, ali imam kaj heroina na prodaj, ko je policija zapirala "mamilarsko navezo". Zdaj se drugod obešenjaško šalijo na gorenjski račun, češ: "Vreme na Gorenjskem pa je res bomba, a ne!"

Res je. Eksplodirale so tri bombe, vendar jih ne gre preveč povezovati v celoto. Morda jim je skupen le izvor, čeprav se zadnja eksplozija zdi tehnično, taktično in kriminalno najbolj dovršena. V prvem primeru sta dva mlada človeka "napadla policijo" diletantsko, vsekakor pa nevarno. Prijeli so ju, preden rečeš bomba, in tudi v drugem primeru, ko je bombo razneslo pred nočnim lokalom, je policija hitro našla bombaša. Če je bila prva eksplozija opomin, če je bila druga opozorilo, pa je tretja grožnja. Ne le sodnici in njeni družini, ne le mojemu in tvojemu in našemu miru doma med spanjem, to je grožnja z mnogo bolj jasnim sporočilom: nihče ni varen, nikjer nisi varen.

Kdo že je dosegal svoje cilje na takšen način? Seveda najbolje organizirane kriminalne združbe, ki so vedno trgovale s strahom: če ne boš plačal, ti razbijemo lokal, trgovino, ubijemo otroka... V nekem obdobju ustrahovanje doseže namen, kriminalci pobirajo dobiček, držijo ljudi v šahu in strahu (Italija je vzorčen primer). Toda bistvo je, da za takšen scenarij ni dovolj mafija sama, potrebna je tudi prava družba za njen razvoj.

V katerem obdobju smo zdaj mi? Kdo nas strahuje in kdo si upa vreči bombo na sistem, ki ga predstavlja sodnica, ki pošilja ljudi za zapahe po tistem, ko so dokazano storili hudo kaznivo dejanje? Res je, da sistem predstavljajo tudi drugi njegovi členi, vendar je sodstvo vedno na udaru. Prav ima cehovska predsednica, ko trdi, da je radovljiška eksplozija razgalila krizo vrednot, krizo ustanov te družbe.

Če smo se zgrozili ob bombi, ki bi v Kranju lahko med gručo mladih naredila pokol, je bil povod vendarle povsem človeški, čeprav je bila reakcija nečloveško nevarna. Če smo se v prvem primeru celo nasmehnili, ko je bombaš prišel sam na kraj dogodka, ob tej, tretji eksploziji ne pričakujmo kakih nenavadnih okoliščin. Preiskava še traja, toda sporočilo eksplozije je ostro kot britev; namenjeno je vsem tistim, ki verjamemo v red, družbo pravih vrednot, v ustanove, ki jo urejajo in predstavljajo.

Kako se ubraniti, da jutri pod oknom tožilca, policista, politika ali novinarja (pa brez kakega mazohističnega predznaka) ne bo spet počilo? Odgovor je jasen in povsem preprost. Ubranimo se lahko tako, da ločimo zrnje od plev, da ustvarimo družbo pravih vrednot, da ustvarimo državo in njene ustanove, ki bodo delovale v prid slehernemu državljanu, tako tistemu, ki mu sodnica sodi, kot sodnici, ki mu sodi! A žal se tega ne da doseči z ukazom ali odlokom, ne s politično ali kako drugo parolo. Preprosto moramo pogledati vase kot posamezniki in kot družba, se zamisliti in - ukrepati. Pravica mora (p)ostati vrednota in ljudje ne smemo nositi v sebi bomb nezaupanja, lažnih vrednot, sovraštva in pohlepa. Te so najbolj nevarne. Zato ni počila zadnja.