Pravo družinsko podjetje torej, zato je bil trenutek tokratne podelitve dravsko-pomurske gazele kar dober sinonim za družinsko srečo.

Kakšna je glavna razlika med delom v družbenem in zasebnem podjetju?

Razlika je, da mora biti majhno podjetje vedno bolj fleksibilno od velikih, dosti vnaprej mora tudi zasledovati svetovne trende in poiskati ustrezno tržno nišo. To ne morejo biti proizvodi široke potrošnje, ampak moramo najti bolj specialno klientelo, saj bi bili naši fiksni stroški na enoto sicer previsoki in nekonkurenčni.

Vaše podjetje je res družinsko, vi, žena, sin, hčerka, sestra...

Ja, do nedavna tudi zet. Zdaj je šel na svoje, a še sodelujemo, saj se ukvarja z bazeni in strehami, ki se skladajo z našimi proizvodi.

Imate že 50 zaposlenih. Tudi med ostalimi izbirate le take, ki jih dobro poznate?

Ja, večina vodilne ekipe je izbrana iz okolij, kjer sem deloval, ali pa sem zanje vedel, da so dobri. Rad rečem, da vsi, ki so dobri in kaj veljajo v tej branži, delajo zame.

Prednost takega izbiranja je verjetno lojalnost zaposlenih. Pa je tudi kakšna slabost? Morda večja neposrednost brez dlake na jeziku, saj slišim, da se včasih med vami in vašim sinom kar krešejo mnenja?

So prednosti in slabosti. Prednost je, da si medsebojno zelo zaupamo in se poznamo, tako da vemo, česa je kdo sposoben. Tudi nadzorujemo vse najpomembnejše funkcije in se ni bati, da bi bilo kdaj kaj narobe pri delu z zunanjimi sodelavci, vse se takoj izve. Slabost pa je, da moram kot direktor biti zelo pozoren, da ostali delavci ne bi imeli občutka, da so družinski člani privilegirani in da jim je dovoljeno več kot drugim. To bi vodilo k manjši motivaciji, to pa je najslabše, kar se lahko zgodi. Pravijo mi celo, da sem do svojih družinskih članov strožji kot do drugih.

Med menoj in sinom se res kar pogosto krešejo mnenja, saj ima tudi zaradi generacijske razlike vsak svoj prav. A kar veseli me, da se vse večkrat izkaže, da ima prav moj sin.

Gospodarske krize menda ne občutite. Kako to?

Na krizo smo bili dobro pripravljeni. V prvi vrsti zahvaljujoč pravočasnemu razvoju novih in pravih izdelkov, torej energijsko varčne hiše. Svetovna kriza je bila hkrati tudi energetska kriza. Vemo, kako zelo so rastle cene nafte, zato je moral vsak, ki je imel namen graditi, razmisliti, ali bo gradil potratno ali energijsko varčno hišo. Naša sreča je, da smo v tem času bili prvi in edini proizvajalec pasivnih hiš v Sloveniji. Danes ni treba več veliko razlagati ljudem, kaj pomeni energijska varčnost.

Kaj natančno pa pomeni pasivna hiša?

Pasivna hiša pomeni izredno majhno letno porabo, do dveh litrov na kvadratni meter neto stanovanjske površine, za ogrevanje. V tem trenutku pa imamo tudi že prvo aktivno hišo, ki smo jo prejšnji teden začeli postavljati našemu telovadcu Mitji Petkovšku. Aktivna hiša pomeni, da je poraba energije manjša od ustvarjene energije. Toplotni ovoj take hiše prinaša strahovite energijske prihranke, hkrati pa s posebnim prezračevanjem in sončnimi kolektorji ustvarjamo dodatne vire energije, ki presegajo porabo.

Boste letos zgradili več ali manj hiš kot lani?

Letos bo realizacija večja od lanske. Po dopustih sedaj delamo 10 ur in več, tudi sobote, in kar strah me je, kako do konca leta realizirati vsa naročila. K sreči imam zelo hvaležen kolektiv in vem, da se z mano enako veselijo tega priznanja.

Prisegate na postopno rast. Kako pa ste se krotili pred dvema letoma, ko je gradbeništvo pri nas doživljalo neverjetno rast?

Res prisegamo na zmerno, počasno rast, da ne bi bilo potem kakšnih negativnih presenečenj. Ko smo se odločali za lokacijo, sem zavestno izbral Studence v Mariboru, kjer ni mogoča velika in hitra rast, saj se lahko srečata največ dva kamionai. Namesto večanja količine smo se pač odločili za uvajanje novih tehnologij in večanje kakovosti produkta. Ko se ta uveljavi na trgu, ni več treba delati ravno vsakega izdelka, po katerem je povpraševanje, saj že imaš določeno klientelo, ki posega po točno določenih produktih.

Menda sploh nimate kreditov, kar je nenavadno za gradbena podjetja. Ali je to zaradi kakšne slabe izkušnje s kreditom?

Res nimamo nobenih kreditov. In točno to je vzrok, namreč slaba izkušnja, saj je v nedavni preteklosti pri nas vse slonelo na majhnem vložku mene in partnerjev in na zelo veliki količini kreditov (700.000 evrov so odplačali v treh letih, op.a.). Ta formula zagotovo ni prava, tako se ne da delati rezultatov. Zato gre odtlej vsak presežek, ki ga ustvarimo in ki ga ne porabimo za investicije, v banko. Dobička si sploh ne izplačujemo. Seveda je problem slabo plemenitenje tega denarja, ampak raje ga imam slabo obrestovanega, kot da bi bil spet odvisen od kreditov.

Sprva ste veliko izvažali, zlasti v Nemčijo, se potem od tam skoraj povsem umaknili in se osredotočili na domači trg, zdaj spet povečujete izvoz, zlasti v Italijo. Zakaj taka nihanja?

Tako se je pač dogajalo. Na nemški trg smo v preteklosti prodali 95 odstotkov, kar je seveda krasno, dokler deluje, a ko zadeva pade, je katastrofa. In to se je zgodilo nam, ko je stanovanjska gradnja v Nemčiji že leta 1998 prišla v krizo. Nenadoma smo ostali brez glavnega trga in se je bilo treba začeti prebijati na slovenskem trgu, kjer nas skorajda niso poznali, čeprav smo ustvarjali že prek 20 milijonov mark letne realizacije.

V časih Jugoslavije ste bili tudi pomočnik zveznega ministra. Kako gledate na razvoj naše družbe, spremembo sistema in vrednot v zadnjih desetletjih? Pogrešate kaj od tedaj ali se vam vse zdi boljše?

Bil sem pomočnik zveznega ministra oziroma sekretarja Rada Bohinca v Mikulićevi vladi. Iz svojega zornega kota zdaj vidim veliko več pozitivnih kot negativnih sprememb. Kot eden tistih, ki je veliko deloval na jugoslovanskem trgu, pa zdaj pogrešam predvsem delovanje tega bivšega trga. Južno od Kolpe sploh ne prodajamo, naši produkti se najdejo le v Sloveniji, Italiji, Franciji, tu in tam kakšna hiša v Nemčiji.

In zakaj tako ostra razmejitev na Kolpi?

Nekdanji jugoslovanski trg je za naše proizvode praktično propadel in ga ni. Tudi Marles, ki ima svoje podjetje na Hrvaškem, tam dosega komaj opazne rezultate. Kupna moč, finančna nedisciplina in predpisi glede delovnih dovoljenj so tam enostavno prevelika ovira.

Menda znate biti zelo strogi do kajenja in alkohola na delovnem mestu.

To je res, čeprav smo pri čem drugem do delavcev izjemno tolerantni. Do uveljavitve protikadilskega zakona sem toleriral tudi kajenje, a sem bil zakona zelo vesel in se ga strogo držim.

Poleg ekološke osveščenosti v vašem podjetju poudarjate še en moderen izraz, družbeno odgovornost.

Ekološko smo naravnani vsi v naši družini. Glede na to, da so v sinovi družini vsi celo vegetarijanci, nam kaj drugega niti ne preostane. Glede družbene odgovornosti in pomoči širši družbi pa lahko povem, da se radi odzovemo raznim prošnjam za majhne donacije ljudi v stiski. Tu smo radodarni, medtem ko se mi razne oblike pomoči prek Rdečega križa ali Karitasa zdijo precej neurejene in nepregledne. Raje vem, komu namenim sredstva in da jih ta res dobi.