Prvo omizje v Kinodvoru je razblinilo vse dvome, bilo je jasno kot beli dan, da bo zadeva resna. Hudo resna. Kolektivni duh, brigadirska vnema, ljubezen do filma in nič, kar ne bi bilo mogoče. Potem sva delali korake. Tkali smo vezi in stike, otoškega navdušenja so se nalezli mnogi, v zameno so nam vlivali samozavest in priznanje za sadove dela. Težko se ti je bilo sprijazniti s tem, da si dobra, celo odlična, toda dobra beseda vedno mesto najde in tvoje besede so odpirale okna v svet. Čeprav si tako rada gledala skozenj na svoj Triglav, sta te nemir in želja gnala naprej. Se spomniš vseh najinih filmskih poti? Pet let je malo življenja, toda najin čas je bil neznansko dolg. Kino Otok in divji ples na plaži, Sarajevo in ples bosih nog, Rotterdam z berglo, vmes pa malo morje teh postaj in na vseh toliko smeha. Vedno znova: hotel, akreditacija, študija urnika in potem filmi, filmi in filmi. In zvečer ples z najinimi prijatelji, ki jih je toliko na tem svetu. Filma nisem nikoli gledala z očmi in čuti, ki si mi jih odpirala skozi najine pogovore. Nihče o filmih ni govoril tako kot ti. Naj so bili še tako intuitivni, vedno si jih razumela in o njih pripovedovala, kot bi se pretakali po tvojem telesu. Tako naravno, svobodno in udobno se je film počutil v tebi. Rada si ga imela, poznala si ga. Saj so vedno pripovedovali o vsem, kar v nas tiči in nas obdaja. Neskončno bogastvo čutov, misli in občutij, ki si jih tudi ti nosila v sebi, včasih lahkotno, včasih pa tako težko. Potem je prišla med nas prva smrt in po njej boleče iskanje mesta pod soncem, razočaranja in osebne tragedije. Obe sva vedeli, da je zmaga notranje zadovoljstvo, zato sva iskali, vrtali in kljubovali. Ko ni imelo več smisla in je trud prerasel v nasprotovanje sami sebi, sva popustili. Težko je priznati poraz, toda verjeli sva, da zmaga pride v različnih podobah. In prišli so novi izzivi in nove ljubezni. Tolikokrat sva se pogovarjali o pogumu, odločitvah, sanjah in ciljih. Vedno prepričani, da jih imava na dosegu roke. Saj se spomniš, čar upanja je, da nama sije na pot in nama daje moč. Odhajala si, za hip sva se znašli vsaka na svojem bregu. Vem, da si bila srečna zame, za naš kino, za ta sončni prostor. In rekli sva, da bova spet skupaj, nekoč, ko bo prostor pod soncem še večji, saj skupaj premikamo gore.

Tvoja smrt me je z neizprosno silo opomnila, kako brutalen je konec. Konec upanja. Šele zdaj, ko te ni, si spet povsod in vsak trenutek. Pogrešala sem te. "Povej mi kaj lepega," si rekla. Pred le kratkim časom sem ti povedala nekaj najlepšega. Tolaži me, ker vem, da nisem edina in nisem sama. V vseh pogledih si vedno z nekom in tako bo tudi z nama. Rada te imam,

tvoja Nina